Ja, prav ste prebrali naslov. Vsi tisti, ki me poznate, dobro veste, da sem delala za Access, da sem živela Access skoraj celih pet let. Delila sem ga med ostale ljudi, med tiste, ki so si to želeli in tiste, katere sem hotela, da bi si to želeli. No, to zadnje ravno ne deluje najbolje, kot sem ugotovila. ;))
Vem, da ste se mnogi spraševali, zakaj tega ne počnem več. Prišel je čas, da podelim z vami zakaj sem rekla Access Consciousnessu™ adijo in kam sem poniknila, se pred javnostjo skrila skoraj za dve leti.
Zame je bil Access Consciousness™ neprecenljiv, svet, moj rešitelj. Taka je bila moja perspektiva takrat.
Čeprav je bil Access moj dojenček, moj otrok, ljubezen mojega življenja, sem se medtem, ko sem bila pri Accessu, ukvarjala še z drugimi stvarmi in metodami nove dobe, dokler nisem naletela na dragega Adamusa.
Naj rečem bobu bob – pri Accessu nisem vedno dobila tistega, kar sem iskala. Za mojo osebno rast sem potrebovala več jasnosti, več informacij. Zato sem vzporedno tri leta kombinirala Access in dragega Adamusa, ki nas ni učil spiritualnosti, kot vsi ostali učitelji in guruji. A to je že druga zgodba.
Zame je bila to čudovita kombinacija in še naprej sem uživala v vodenju in obiskovanju Accessovih delavnic.
Nastopilo je leto 2020. Težko sem že čakala datum svojega odhoda na Dunaj, na Dainov seminar SOP. Vedela sem, da bo sledil ogromen preobrat, ogromna sprememba. Kakšna takrat še pojma nisem imela.
Torej, šla sem na Dunaj. Tam so se začeli prvi znaki, da prihaja moj konec z Accessom. Takrat tega seveda še nisem opazila.
Na seminarju, sem prva dva dni blestela. Naj povem zelo na kratko; Blestela v tem smislu, da sem bila v vseh pomenih prvič popolnoma Jaz. Mojo srečo in blaženo stanje je zrušil, če temu lahko tako rečem, sam predavatelj – Dain.
Zanimivo, da me je na vseh njegovih seminarjih, katerih sem se udeležila, vedno prišel pozdravit in objet. In mimogrede, naj potešim vašo radovednost. Odgovor drage dame, na vaše vprašanje je – ne. Fizično sva bila vedno samo prijatelja.
No, tokrat se me je izogibal v velikem loku. Kot da bi bila kužna. Jaz sem bila seveda razočarana, presenečena nad njegovim obnašanjem. Bila sem prepričana, da bo ponosen name, da sem v tako čudovitem stanju – popolnoma Jaz. Napadel me je um z krivdo in očitkom, da očitno še nisem dovolj napredovala, da učitelj ni zadovoljen z mano, da sem narobe. Hahaha. To vam je najbrž zelo dobro poznano.
Dain me je zadnji dan le prišel pozdravit. Njegov objem je bil hladen in bilo bi veliko bolje, da sploh ne bi prišel do mene. Kaj se je v resnici takrat dogajalo, sem spoznala kakšne tri mesece kasneje in potem skoraj dokončno prevzela odgovornost za popolnoma vse, kar se je dogajalo v mojem življenju. A to je že druga zgodba.
Naj nadaljujem..
Na poti domov proti Ljubljani, sem bila prežeta z grenkobo in v glavi so mi odzvanjale besede Daina, da se bo letos izvedela resnica o Accessu. Med seminarjem je namreč Dain naredil SOP tudi na Access Consciousnessu™ in med komuniciranjem z njim, nekako dobil to informacijo. Le kakšno resnico hudiča? Zanimivo je bilo tudi to, da se tega Dainovega stavka nihče drug iz moje skupine ni spomnil, ko smo se pogovarjali, kot samo jaz.
Avtomobil je ustavil. Prispeli smo v Ljubljano. Vzela sem potovalko in odšla na parkirišče do mojega avta in se zapeljala proti domu. Bilo je okoli pol dveh zjutraj. Bila sem sama na cesti, popolnoma nobenega drugega avtomobila nisem srečala. Zavila sem na veliko križišče. Sama. Rumene luči na vseh semaforjih so utripale. Ne morem z besedami opisati, kaj točno sem takrat čutila in kaj se je z mano dogajalo.
Popadla me je groza. Kot bi se pojavila v znanstveni fantastiki. Tiste utripajoče luči, prazne ceste, nikjer žive duše, pa še tema povrhu. Grozen občutek nekega konca je preplavil moje telo. Zavedala sem se, da je nečesa konec in da ne bo nikoli več tako kot prej. Bilo me je resnično strah. Strah neznanega.
In verjeli ali ne, nisem se motila. Štiri dni kasneje so razglasili karanteno zaradi Corone, jaz pa sem začela z najtežjim delom mojega procesa – moje poti. Nastopil je konec starega življenja za vse ljudi in konec mojega večinoma čudovitega in magičnega Prebujanja.
Nekaj časa sem še vztrajala pri vodenju Accessovih delavnic, ki so zaradi karantene sedaj potekale online, potem pa enostavno kar nisem mogla več. Vsako Accessovo orodje, katerega sem hotela uporabiti, sploh nisem mogla več izgovoriti. Postalo mi je slabo.
Isto se je dogajalo s telesnimi procesi. Nisem jih mogla več izvajati. Globoko sem ozavestila namreč, kar nas je dragi Adamus spominjal vedno znova, da je vse kar vidim, slišim, čutim samo moja energija.
Bila sem zmedena, lahko rečem obupana. To kar sem srčno rada počela in za to živela – Access Consciousness™ – sem korak za korakom začela izgubljati. Najbolj me je morila in to kar dolgo časa – krivda. Da sem razočarala, izneverila in nekako pustila na cedilu moja dva najljubša učitelja, Harisa in Daina, ki sta verjela vame. To obdobje je bilo zame res izredno naporno in prekleto težko – za umret! To pa samo zato, ker me je bilo strah in nisem dopustila spremembe.
Končno sem popustila in se nehala bojevati sama s sabo, ko je nekega dne prišel k meni na obisk Bojan in me prosil, če mu lahko samo za deset minut naredim Barse. S težkim srcem sem privolila in položila moje roke na njegovo glavo. Čutila sem izredno težo v celem mojem telesu in naenkrat so se moje roke same od sebe odmaknile z Bojanove glave z tako brzino, da sem se ustrašila.
Po tem dogodku sem rekla dovolj in se odločila, da za vedno zaključim z Access Consciousnessom™. Slovo me je ubijalo. Podoživljala sem najlepše trenutke, ki mi jih je Access dal in se jokala, ko sem vso gradivo, vse kar se je čez leta nabralo od Accessa, zbrala na kup in odnesla stran.
Kaj naj pa zdaj???
Čez dva dni me je obiskala kristalna jasnost in me položila v posteljo za cel teden. Moje telo je šlo čez naporen proces, ker je moralo vsa moja nova spoznanja nekako spraviti v ravnovesje.
Spoznanja so se vrstila ena za drugo. Omenila bom samo tiste v zvezi z Accessom.
Spoznala sem, da sem zaključila z Accessom že na Dunaju. Dain mi je to serviral na pladnju, pa tega nisem hotela videti.
Dain je takrat v Milanu, ko se sploh še nisva poznala, prišel do mene, me prijel za roko in me potegnil iz množice. Vseskozi me je držal za roko, ko mi je bilo najtežje in sedaj, ko njegove roke nisem več potrebovala, jo je spustil. Prerastla sem Access. Nisem ga več potrebovala.
Tisti Dainov stavek, da se bo izvedela resnica od Accessa je bil namenjen samo meni. Zato ga pa nihče drug sploh ni slišal. Hmmm, je Dain zares povedal tisti stavek ali sem si ga Jaz povedala sama sebi?
In kakšna resnica boste vprašali..
Spregledala in spoznala sem, kaj se je vseskozi skrivalo za tančico.
V Accessu večina ljudi izbira samo boljše življenje: več zdravja, več denarja, več uspeha, več sexa, boljša razmerja… a še vedno v škatli, v omejitvah. Kako bolje živeti v škatli z omejitvami. Še vedno se išče boga – vesolje izven sebe. Vsa Access orodja in telesni procesi so krasni, a samo za boljše manevriranje v omejitvah.
Le peščica v Accessu nas je bilo, ki si je resnično izbirala vse kar je onkraj škatle. Sebe. In tam dobiš vse in mnogo, mnogo več kot bi lahko kadarkoli lahko sploh predstavljali.
Access je sistem, prežet z manipulacijami, tekmovanjem, kontrolo in močjo. Kje je tukaj Zavest??? V Zavesti ni nič od tega. Nobene moči. Ni potrebna.
Zanimivo, da mi je to namignil Dain prvi mesec, ko sva se spoznala. Naletela sva eden na drugega v sanjah in z nasmehom mi je rekel:” Nič ni res.” Mi pomežiknil, se obrnil in odšel k vodilnim Accessa.
Ko sem se tisto jutro zbudila, me je bilo na smrt strah, kaj se dogaja. Zakaj mi je to rekel. Kaj pa je res potem? Si vse zmišljujem? Sem nora??? Seveda sem podelila moje sanje s Ksenjo, ki me je pomirila in mi zatrdila, da nisem nora. Glede sanj pa ni rekla ničesar.
No, to je moja resnica o Accessu. Access Consciousnessu™ sem resnično hvaležna, da sem skupaj z njim, skupaj s Harisom, Dainom in z veliko drugimi krasnimi ljudmi, ki sem jih spoznala v Accessu, preživela moje Prebujanje.
Prebujanja je bilo zame takrat zares konec, konec vsega učenja, konec procesiranja. Ostalo je samo dopuščanje in dokončne integracije Sebe in seveda par obiskov mojega Zmajčka. Ja, potrebovala sem čas samo zase. Da sem bila sama s Sabo.
Access Consciousness™ še enkrat HVALA in adijo, Ljubezen moja. Kult ali ne, zame ni pomembno. Vem le, da boš vedno ostal v mojem srcu, kot čudoviti del mene, vsega kar Sem.
