Vem, da ste se mnogi spraševali, zakaj tega ne počnem več. Prišel je čas, da podelim z vami zakaj sem rekla Access Consciousnessu adijo in kam sem poniknila, se pred javnostjo skrila skoraj za dve leti.

Zame je bil Access Consciousness neprecenljiv, svet, moj rešitelj. Taka je bila moja perspektiva takrat.

Čeprav je bil Access moj dojenček, moj otrok, ljubezen mojega življenja, sem se medtem, ko sem bila pri Accessu, ukvarjala še z drugimi stvarmi in metodami nove dobe, dokler nisem naletela na dragega Adamusa.

Naj rečem bobu bob – pri Accessu nisem vedno dobila tistega, kar sem iskala. Za mojo osebno rast sem potrebovala več jasnosti, več informacij. Zato sem vzporedno tri leta kombinirala Access in dragega Adamusa, ki nas ni učil spiritualnosti, kot vsi ostali učitelji in guruji. A to je že druga zgodba.

Zame je bila to čudovita kombinacija in še naprej sem uživala v vodenju in obiskovanju Accessovih delavnic.

Nastopilo je leto 2020. Težko sem že čakala datum svojega odhoda na Dunaj, na Dainov seminar SOP. Vedela sem, da bo sledil ogromen preobrat, ogromna sprememba. Kakšna takrat še pojma nisem imela.

Torej, šla sem na Dunaj. Tam so se začeli prvi znaki, da prihaja moj konec z Accessom. Takrat tega seveda še nisem opazila.

Na seminarju, sem prva dva dni blestela. Naj povem zelo na kratko; Blestela v tem smislu, da sem bila v vseh pomenih prvič popolnoma Jaz. Mojo srečo in blaženo stanje je zrušil, če temu lahko tako rečem, sam predavatelj – Dain.

Zanimivo, da me je na vseh njegovih seminarjih, katerih sem se udeležila, vedno prišel pozdravit in objet. In mimogrede, naj potešim vašo radovednost. Odgovor drage dame, na vaše vprašanje je – ne. Fizično sva bila vedno samo prijatelja.

No, tokrat se me je izogibal v velikem loku. Kot da bi bila kužna. Jaz sem bila seveda razočarana, presenečena nad njegovim obnašanjem. Bila sem prepričana, da bo ponosen name, da sem v tako čudovitem stanju – popolnoma Jaz. Napadel me je um z krivdo in očitkom, da očitno še nisem dovolj napredovala, da učitelj ni zadovoljen z mano, da sem narobe. Hahaha. To vam je najbrž zelo dobro poznano.

Dain me je zadnji dan le prišel pozdravit. Njegov objem je bil hladen in bilo bi veliko bolje, da sploh ne bi prišel do mene. Kaj se je v resnici takrat dogajalo, sem spoznala kakšne tri mesece kasneje in potem skoraj dokončno prevzela odgovornost za popolnoma vse, kar se je dogajalo v mojem življenju. A to je že druga zgodba.

Naj nadaljujem..

Na poti domov proti Ljubljani, sem bila prežeta z grenkobo in v glavi so mi odzvanjale besede Daina, da se bo letos izvedela resnica o Accessu. Med seminarjem je namreč Dain naredil SOP tudi na Access Consciousnessu in med komuniciranjem z njim, nekako dobil to informacijo. Le kakšno resnico hudiča? Zanimivo je bilo tudi to, da se tega Dainovega stavka nihče drug iz moje skupine ni spomnil, ko smo se pogovarjali, kot samo jaz.

Avtomobil je ustavil. Prispeli smo v Ljubljano. Vzela sem potovalko in odšla na parkirišče do mojega avta in se zapeljala proti domu. Bilo je okoli pol dveh zjutraj. Bila sem sama na cesti, popolnoma nobenega drugega avtomobila nisem srečala. Zavila sem na veliko križišče. Sama. Rumene luči na vseh semaforjih so utripale. Ne morem z besedami opisati, kaj točno sem takrat čutila in kaj se je z mano dogajalo.

Popadla me je groza. Kot bi se pojavila v znanstveni fantastiki. Tiste utripajoče luči, prazne ceste, nikjer žive duše, pa še tema povrhu. Grozen občutek nekega konca je preplavil moje telo. Zavedala sem se, da je nečesa konec in da ne bo nikoli več tako kot prej. Bilo me je resnično strah. Strah neznanega.

In verjeli ali ne, nisem se motila. Štiri dni kasneje so razglasili karanteno zaradi Corone, jaz pa sem začela z najtežjim delom mojega procesa – moje poti. Nastopil je konec starega življenja za vse ljudi in konec mojega večinoma čudovitega in magičnega Prebujanja.

Nekaj časa sem še vztrajala pri vodenju Accessovih delavnic, ki so zaradi karantene sedaj potekale online, potem pa enostavno kar nisem mogla več. Vsako Accessovo orodje, katerega sem hotela uporabiti, sploh nisem mogla več izgovoriti. Postalo mi je slabo.

Isto se je dogajalo s telesnimi procesi. Nisem jih mogla več izvajati. Globoko sem ozavestila namreč, kar nas je dragi Adamus spominjal vedno znova, da je vse kar vidim, slišim, čutim samo moja energija.

Bila sem zmedena, lahko rečem obupana. To kar sem srčno rada počela in za to živela – Access Consciousness – sem korak za korakom začela izgubljati. Najbolj me je morila in to kar dolgo časa – krivda. Da sem razočarala, izneverila in nekako pustila na cedilu moja dva najljubša učitelja, Harisa in Daina, ki sta verjela vame. To obdobje je bilo zame res izredno naporno in prekleto težko – za umret! To pa samo zato, ker me je bilo strah in nisem dopustila spremembe.

Končno sem popustila in se nehala bojevati sama s sabo, ko je nekega dne prišel k meni na obisk Bojan in me prosil, če mu lahko samo za deset minut naredim Barse. S težkim srcem sem privolila in položila moje roke na njegovo glavo. Čutila sem izredno težo v celem mojem telesu in naenkrat so se moje roke same od sebe odmaknile z Bojanove glave z tako brzino, da sem se ustrašila.

Po tem dogodku sem rekla dovolj in se odločila, da za vedno zaključim z Access Consciousnessom. Slovo me je ubijalo. Podoživljala sem najlepše trenutke, ki mi jih je Access dal in se jokala, ko sem vso gradivo, vse kar se je čez leta nabralo od Accessa, zbrala na kup in odnesla stran.

Kaj naj pa zdaj???

Čez dva dni me je obiskala kristalna jasnost in me položila v posteljo za cel teden. Moje telo je šlo čez naporen proces, ker je moralo vsa moja nova spoznanja nekako spraviti v ravnovesje.

Spoznanja so se vrstila ena za drugo. Omenila bom samo tiste v zvezi z Accessom.

Spoznala sem, da sem zaključila z Accessom že na Dunaju. Dain mi je to serviral na pladnju, pa tega nisem hotela videti.

Dain je takrat v Milanu, ko se sploh še nisva poznala, prišel do mene, me prijel za roko in me potegnil iz množice. Vseskozi me je držal za roko, ko mi je bilo najtežje in sedaj, ko njegove roke nisem več potrebovala, jo je spustil. Prerastla sem Access. Nisem ga več potrebovala.

Tisti Dainov stavek, da se bo izvedela resnica od Accessa je bil namenjen samo meni. Zato ga pa nihče drug sploh ni slišal. Hmmm, je Dain zares povedal tisti stavek ali sem si ga Jaz povedala sama sebi? 

In kakšna resnica boste vprašali..

Spregledala in spoznala sem, kaj se je  vseskozi skrivalo za tančico.

V Accessu večina ljudi izbira samo boljše življenje: več zdravja, več denarja, več uspeha, več sexa, boljša razmerja… a še vedno v škatli, v omejitvah. Kako bolje živeti v škatli z omejitvami. Še vedno se išče boga – vesolje izven sebe. Vsa Access orodja in telesni procesi so krasni, a samo za boljše manevriranje v omejitvah.

Le peščica v Accessu nas je bilo, ki si je resnično izbirala vse kar je onkraj škatle. Sebe. In tam dobiš vse in mnogo, mnogo več kot bi lahko kadarkoli lahko sploh predstavljali.

Access je sistem, prežet z manipulacijami, tekmovanjem, kontrolo in močjo. Kje je tukaj Zavest??? V Zavesti ni nič od tega. Nobene moči. Ni potrebna.

Zanimivo, da mi je to namignil Dain prvi mesec, ko sva se spoznala. Naletela sva eden na drugega v sanjah in z nasmehom mi je rekel:” Nič ni res.” Mi pomežiknil, se obrnil in odšel k vodilnim Accessa.

Ko sem se tisto jutro zbudila, me je bilo na smrt strah, kaj se dogaja. Zakaj mi je to rekel. Kaj pa je res potem? Si vse zmišljujem? Sem nora??? Seveda sem podelila moje sanje s Ksenjo, ki me je pomirila in mi zatrdila, da nisem nora. Glede sanj pa ni rekla ničesar. 

No, to je moja resnica o Accessu. Access Consciousnessu sem resnično hvaležna, da sem skupaj z njim, skupaj s Harisom, Dainom in z veliko drugimi krasnimi ljudmi, ki sem jih spoznala v Accessu, preživela moje Prebujanje.

Prebujanja je bilo zame takrat zares konec, konec vsega učenja, konec procesiranja. Ostalo je samo dopuščanje in dokončne integracije Sebe in seveda par obiskov mojega Zmajčka. Ja, potrebovala sem čas samo zase. Da sem bila sama s Sabo.

Access Consciousness še enkrat HVALA in adijo, Ljubezen moja. Kult ali ne, zame ni pomembno. Vem le, da boš vedno ostal v mojem srcu, kot čudoviti del mene, vsega kar Sem.

Akademija Utelešene Zavesti

Tudi jaz sem se srečala s temi dvemi vprašanji – Kdo sem? In zakaj sem tukaj? Prišli sta iznenada in bolj kot sem delala na sebi in več spiritualnih izkušenj kot sem doživela, močnejši in glasnejš sta postajali v moji glavi.

Kdo sem??? 

Zmedena od vsega kar se mi je dogajalo, sem velikokrat ponoči, ko nisem mogla spati, strmela v zvezde in nekako pričakovala, da bom od njih dobila odgovor.

Pa ga nisem.

Bila sem v moji zgodnji fazi Prebujanja in takrat sem še vsa navdušena sledila in se udeleževala delavnic Access Consciousness. Lahko rečem, da sem bila ena izmed najboljših učenk, ker sem se predano učila, predelovala stvari – resnično počela vse, da bi imela še več teh čudovitih “spiritualnih” doživetij in izkušenj z energijo.

In seveda sem ob prvi priliki o teh dveh vprašanjih vprašala mojega učitelja. Bila sem prepričana, da me bo razsvetlil z odgovoroma.

Pa me ni.

Bila sem kar malce razočarana, ker sem res mislila, da pa on bi že mogel vedeti kaj več o tem. Mojega učitelja sem kovala v zvezde, imela sem ga za vseveda. No, kasneje sem spoznala, da je bil tudi on prav tako kot jaz, kot učitelj in učenec obenem, v svojem procesu do spoznanja in sprejetja Sebe ter odkritja odgovorov na ta isti dve vprašanji, katera sem mu jaz zastavila.

( Dragi Haris, iz srca vesela in hvaležna, da si sodeloval na mojem odru.)

Rekel mi je, da naj raziskujem in ponovil to, kar sem na njegovih delavnicah že slišala. Da nisem samo človek iz mesa in krvi, temveč neskončno, mogočno Bitje. In Bitje ni v človeškem telesu, temveč je človeško telo v Bitju. Da sem energija, da je vse energija in da sem tukaj, da učim druge.

Vedela sem, da enostavno mora biti še kaj več, da to ni bilo samo to. Ne daleč od resnice, a nekaj ni bilo ok, nekaj je manjkalo. Bilo je nepopolno. Hotela sem vedeti več. Kdo sem in zakaj sem tukaj. In kaj hudiča je to, kar se mi dogaja.

Ne bom posebej razlagala, da se je mojemu umu mešalo. Moj um me je želel prepričati, da naj preneham s temi traparijami in se vrnem v normalno življenje. Strah ga je bilo, da bom pristala v norišnici v prisilnem jopiču.

Zanimivo je to, da tudi če bi se takrat res odločila, da ubogam svoj um, da pustim vse skupaj in začnem ponovno živeti tako kot prej, je bilo že prepozno in popolnoma nemogoče. Preveč sem videla, okusila in doživela, za um in ostale neverne Tomaže, nemogoče zadeve.

Tisto moje vedenje, da obstaja nekaj več, katerega sem v najstniškem obdobju pokopala, se je sedaj še okrepilo in dokončno prišlo na površje.

In moje iskanje za odgovoroma se je nadaljevalo.

Access Consciousness delavnice in mojega učitelja sem za kake pol leta nekako izključila iz mojega življenja, ker odgovorov pač tam nisem dobila. Za pomoč pri nadaljnjem iskanju, sem zaprosila strica Googla. Spomnim se, da sem več dni vztrajno brskala po internetu in norela nad mojim extra počasnim namiznim računalnikom.

Hahaha, počasi se daleč pride. Ta pregovor je takrat 100 procentno držal. Končno se mi je odprla stran drage Melanie, kjer je podala informacijo, da sem zemeljski angel.

Wao, definicija mi je bila zelo všeč. Tako dobro in mogočno se je to slišalo. In seveda, na Zemlji sem zato, da pomagam in učim druge. Spet, tudi ta definicija ne daleč od resnice, a vendar ni bilo to to. Bila je spet samo dodatna mentalna informacija.

Ker sem vestno skoraj vedno sledila svojemu vedenju – intuiciji in vedela, da naključja ne obstajajo, sem par mesecev ostala zvesta Melanie in se udeleževala srečanj in meditacij z angeli.

Pot me je potem ponovno vodila nazaj k Access Consciousness. Ukvarjati sem se začela še s Theta healingom in regresijo. A odgovorov še vedno nisem našla. Medtem sem naletela še na par drugih definicij, kdo ali kaj naj bi bila in zakaj naj bi bila tukaj, a še vedno ni bilo to to.

Upala sem, da bosta odgovora slej kot prej prišla do mene, ker so se “spiritualne” izkušnje samo še stopnjevale, jaz pa sem postajala na trenutke vedno bolj zmedena. Ni me bilo strah, v bistvu sem večinoma uživala v vseh teh mojih izkušnjah, ni pa bilo jasnosti kaj se dogaja z mano.

Močno piskanje in glasovi v ušesih preden sem zaspala, številni obrazi – tudi grozni, ko sem zaprla oči, čudne sanje brez repa in glave, obiski entitet, demonov in trikrat celo vesoljcev, čudne situacije in dogodki, nerazložljiva čutenja in dogajanja z mojim telesom…

Prizori krajev in dogodkov, ki so mi bili tako zelo poznani, pa jih nisem v tem življenju nikoli še obiskala, čas se je ustavil, čas je bil in ga nekako ni bilo in še kaj bi lahko naštela.

OPOMBA:

Ko sem kasneje našla odgovora, so se vse te zgoraj naštete stvari in izkušnje sestavile v celo sliko. Prišla je popolna jasnost.

Po pravici povedano sem bila utrujena od vsega in nekega večera, ko sem ležala v postelji in se pogovarjala sama s sabo, sem se odločila, da bom prenehala z iskanjem in da bom že zvedela odgovora, ko bo čas za to.

Verjeli ali ne, čez dva dni sem dobila povabilo na neko delavnico. Organizirala jo je neka gospa, katerega imena se žal ne spomnim. Delavnica, kjer naj bi se odklenilo angelski DNK ali nekaj podobnega. Nič kaj zanimivega se mi ni zdelo. Tisto obdobje, ko sem se ukvarjala z angeli je bilo tudi že končano, tako da se na to povabilo nisem odzvala. A glej ga zlomka, naslednji dan sem spet dobila isto povabilo.

Hmmm, naključij ni. Spreletelo me je, da pa mogoče ni tako brez veze ta delavnica kot sem jaz sprva mislila. Bolj podrobno sem prebrala opis delavnice in joj prejoj, kako me je stisnilo pri srcu. Ne zato, ker bi dobila kakšen angelski ali nebeški znak ali spoznanje, ampak zato, ker sem videla ceno delavnice.

Finančno sem bila takrat, no skoraj cel proces Prebujanja, totalno na psu. Sem pa opazila že takrat določene stvari glede denarja. Če je bila bilo katera delavnica zares pomembna za mojo pot, za moj proces, sem vedno nekako dobila denar zanjo. Drugače ne.

Tako, da sem tudi tokrat sklenila, da se bom, kljub takrat zame visoki ceni in moji prazni denarnici, prijavila na delavnico, pa kar bo pa bo.

Denar se je pojavil in že sem sedela v prostoru z neznanimi ljudmi ter skupaj z njimi čakala, da se delavnica začne. Delavnica sama po sebi mi zares ni bila preveč zanimiva., vse povedano sem že slišala in ozavestila. Skoraj sem se potiho že začela jeziti sama nase, da sem napačno razumela mojo intuicijo in da sem teh 50€ praktično vrgla v smeti, ko sem zaslišala iz ust predavateljice dve besedi, ki sta pritegnile mojo pozornost.

Ugasnila je luči, zaprosila nas je če zapremo oči in ponovimo vsak pri sebi ti dve besedi, ki jih je prej izrekla. Zame dve najlepši besedi, ki sem jih kadarkoli slišala.

Zaprla sem oči in sama sebi rekla: “Jaz sem.”

Nemogoče je z besedami opisati, kaj sem v tistem trenutku čutila, kaj sem spoznala, kaj sem se spomnila in kaj vse se je dogajalo. Začele so mi solze teči po licih. Nobene umske definicije. Prvič sem zares začutila Sebe. Kateri del Sebe je to bil, pa takrat še nisem ozavestila.

Ko se je delavnica končala, sem pristopila k predavateljici, ki ji je bilo popolnoma jasno, kaj sem izkusila. Lepo sem se ji zahvalila, ona se mi je nasmehnila, se lepo zahvalila meni in mi rekla:” To izkušnjo si imela, ker je bil pravi čas in si bila pripravljena.”

Objela me je in mi podala letak na katerih je ponujala svoje druge delavnice. Spravila sem ga v torbico, čeprav sem vedela, da sem že dobila točno tisto, kar sem rabila.

In ne, ni to kar si mogoče mislite. Iskanje odgovorov na tisti dve vprašanji se ni zaključilo. Bil je šele začetek čudovitega spoznavanja in sprejemanja Sebe na globji, intimni način. In samo dve izredno kratki besedi. Neprecenljivo!!! Dali sta mi odskočno desko za nadaljevanje raziskovanja.

Vse je bilo drugače. Od takrat naprej se nisem ubadala več s tem, kaj točno sem in zakaj sem tukaj. Bilo je dovolj, da sem čutila Sebe – to kar sem pač čutila. Pomembno, da sem vedela, da sem to jaz. Vse umske in besedne definicije niso bile več potrebne.

Po tej delavnici in moji čudoviti izkušnji z – Jaz sem, me je moja pot pripeljala do dragega Adamusa in Crimson Circle ( a to je že druga zgodba ), kjer sem čez tri leta končno le našla odgovora na tisti dve vprašanji. Tako preprosto, tako čudovito.

Smešno, sploh nista bila to kar sem pričakovala, da bosta. Še bolj smešno je mogoče to, da sta bila vedno prisotna ves čas, pa jih nisem opazila. Po petih letih iskanja sem jih našla v Sebi.

KDO SEM? ZAKAJ SEM TUKAJ? – delavnica s Tamaro, 11. 7. 2022, od 19h – 21h, Ljubljana

Akademija Utelešene Zavesti

Kopala sem se v občutenju obilja, lepote, ljubezni in radosti vsega, ki me je obdajalo in se skupaj z mano veselilo svojega obstoja. Uživala sem v enosti. V enosti Sebe.

S popolno jasnostjo sem se zavedala, da je vse, kar se je bohotilo okoli mene, moja kreacija in da obstaja samo zato, ker je moje zavedanje, moja prisotnost tukaj. Ker sem Jaz tukaj.

Ničesar namreč ne obstaja, če zavest ni prisotna. V trenutku, ko postaviš svojo zavest nekam, nastane realnost. Tvoja realnost.

Hmmm, nasmehnila sem se sama sebi in se spomnila, koliko časa in truda sem po nepotrebnem vložila, da bi to lahko razumela, kar mi seveda z umom ni uspelo.

Vse je tako enostavno, ko se sprostiš, samo dovoliš in se nehaš s tem ukvarjati. Skupaj s svojim umom se umakneš in živiš dalje svoje življenje. Spoznanja pridejo sama od sebe. Vsako spoznanje, ki ga prinese tvoja modrost – tvoje vedenje, nima nobene povezave z umom. Enostavno veš in začutiš.

Bolečina v mojem levem kolenu je prižgala rdečo luč in s tem pritegnila mojo pozornost. S hojo je namreč postala izrazitejša in ker še vedno nisem smela pretiravati in preveč obremenjevati kolena po operaciji, sem se usedla na bližnjo klopco.

Nekajkrat sem še globoko vdihnila in se sprostila v popolno prisotnost tukaj in zdaj.

Aaaaa, kako čudovita priložnost za kreiranje in zavestno deljenje svoje zavesti s svetom.

Moje uživanje obstoja v svoji energiji in kreaciji, je zmotil zvok mojega telefona. Oznanil je, da ima nekaj zame. Vzela sem ga iz nahrbtnika in prebrala sporočilo. Od prijateljice sem dobila Adamusovo misel dneva.

Moje telo so objeli mravljinci, ko sem jo prebrala. Zabliskalo in zasvetilo se mi je. Tisti ahaaa, ko nekaj ozavestiš. Novo spoznanje je prišlo k meni.

” Waoooo, seveda! Saj res! Pa tako očitno je bilo vseskozi in tukaj! Pa nisem opazila. To je bila tista pika na i. To je bil finalni ključ, da sem šla jaz onkraj dualnosti in sojenja!”

Ustnice so se mi razlezle v širok nasmeh, oči so se mi navlažile. Postala sem globoko ganjena nad lepoto spoznanja, ko sem še enkrat prebrala misel.

Že dolgo časa namreč nisem bila več v dualnosti, v sojenju ničesar. Enostavno nisem mogla več soditi, tudi takrat ne, ko sem to hotela. Lahko sem se edino pretvarjala in zavestno igrala, da sem še vedno v dualnosti in da sodim. To mi je namreč omogočilo lahkotno sobivanje z ostalimi ljudmi v še omejenem zavedanju Sebe, v tej linearni realnosti.

Tistega ta pravega globokega sojenja, ko res čutiš, da je nekaj dobro ali slabo, pa resnično nisem zmogla več.

Do tega trenutka sem predvidevala, da so vzrok tega mogoče stvari, ki sem jih izkusila mimogrede poleg vsega ostalega.

Prva stvar s katero sem se igrala že na začetku mojega prebujanja, je bilo orodje Access Consciousness-a, ki bazira na tem, da zmede um in greš lahko onkraj njega.

• Zanimivo mnenje, da imam to mnenje.

To orodje je delovalo seveda, če si ga uporabljal. Za vsako sodbo je bilo potrebno ponoviti te besede nekajkrat, dokler energijski naboj sodbe ni izginil. Super orodje za izboljšanje tega življenja v okviru časa in prostora. Jaz sem to orodje sčasoma nehala uporabljati, ker ga nekako nisem več potrebovala.

Potem je še ena stvar, s katero sem imela in imam nepredstavljive izkušnje. To je čas. Onkraj časa dualnost namreč ne obstaja.

K tema dvema stvarema sem prištevala še čudovito spoznanje, da je vse samo igra, ki jo igramo. V vsakem življenju samo izbiramo drugačne vloge, ki jih potem opazujemo in odigramo. Enkrat smo slabi in enkrat dobri ljudje. Hmmm, in zakaj to počnemo? Samo zato, da bi bolje spoznali Sebe. 

No kakorkoli. Sedaj mi je pa postalo kristalno jasno, kako mi je uspelo, da sem šla onkraj dualnosti in onkraj sojenja. Tako rekoč mimogrede in brez truda.

Zaradi ljubezni, ustvarjene tukaj na Zemlji, sta se svetloba in tema lahko združili.

– Adamus

JA, LJUBEZEN! TA ČUDOVITA, SLADKA LJUBEZEN.

Zaradi moje ljubezni do Sebe, sta se moja svetloba in tema združili in dualnost je izginila!

Ne ljubezen do drugega, ampak globoka ljubezen do Sebe. Vsega, kar Sem. Ljubezen, zame najlepši angelski čut. 

Če tega še nisi izkusil/a, naj ti takoj povem, da to ni tisto, kar si ti mogoče predstavljaš. To ni samo ljubezen do svojega fizičnega telesa, ljubezen do te svoje človeške identitete, da sebe postaviš na prvo mesto. No, na nek način seveda je, ampak ni to Ta ljubezen, o kateri govorim.

Ta ljubezen gre onkraj vsega, kar si o ljubezni kadarkoli slišal/a in doživel/a. Ne da se opisati z besedami, to je potrebno izbrati in izkusiti.

Jaz sem se nekje na sredini mojega prebujanja zaljubila sama vase. ( Kako hudiča mi je to uspelo, je seveda popolnoma druga zgodba za naslednjič.)

Od takrat se zaljubljam vase vedno znova in znova. In ker resnično ljubim Sebe, je nemogoče, da ne bi ljubila vsega, kar se dogaja v moji realnosti. Dobrega in slabega. Vse kar slišim, vidim, čutim in voham v moji realnosti, je moja energija, sem Jaz. Sem tudi Jaz.

S tem, ko ljubim Sebe, je v mojem pogledu vse v popolni perfektnosti, brez kakršnekoli napake. Vse samo je.

Na primer:

Ljubim zdravje in bolezen, ker oboje je moja energija – sem Jaz. Popolnoma ista energija, samo različen izraz le te. V katerega se pa želim globoko potopiti in ga izkusiti – še globje izkusiti Sebe, je pa popolnoma moja izbira.

Medtem, ko si bral/a to zgodbo je ta potencial, ta možnost, da bi to ljubezen tudi ti doživel/a, tukaj in zdaj. Čaka, da ga izbereš, če želiš.

Dovolj je tvoj namen, tvoja izbira. Globoko vdihneš in ga začutiš, se potopiš vanj. Brez kakršnih koli podrobnosti, definicij, kako naj bi to izgledalo, kako naj bi se to čutilo in kasneje dogodilo.

Izbereš pa lahko še nekaj. Kako si želiš ta potencijal izkusiti. Z lahkotnostjo, globoko senzualnostjo, gracijoznostjo, hvaležnostjo, z veliko smeha, radostjo ipd.? Spet brez podrobnosti.

Če se bo med tem vpletal tvoj um, samo še enkrat globoko vdihni in si dovoli iti onkraj njega.

S tem se potem ne ukvarjaš več. Pozabiš na vse to. Veš, da si si ta potencial ljubezni Sebe, vsega kar Si, izbral/a in dovoliš, da se bo odvilo samo po sebi, na način katerega ti, kot človeški aspekt Sebe, ne bi mogel/la nikoli načrtovati.

LJUBITI SEBE

LJUBIM SEBE

Akademija Utelešene Zavesti

Stvari se niso odvile vedno tako kot je pričakovala, upala in verjela. Zložile so se točno tako, kot je bilo zanjo najboljše v danem trenutku.

To je samo ena izmed, zanjo transformativnih in neprecenljivih zgodb, ki jih je doživela in izkusila v pravljičnem Dunaju.

Vožnja z avtobusom do Dunaja je bila dolga in utrujajoča. Ko smo prispeli na končno avtobusno postajo, sem poklicala taxi, da me odpelje do mojega prenočišča. Voznik taxija je bil močnejši možakar srednjih let in takoj mi je začel pripovedovati težko zgodbo njegovega življenja.

” Resno?” Takoj sem videla kam pes taco moli. Pametna poteza, a njegova manipulacija ni uspela. Zaradi moje polomljene nemščine je predvideval, da sem turistka, pa še blond po vrhu, ki jo lahko zamoti z dramatično zgodbo in jo pred ciljem odpelje še nekaj krogov po Dunaju.

Elegantno sem prekinila njegovo pripovedovanje in ga opomnila, da je bolje, če pri semaforju zavije desno, ker po tisti ulici ni nobene gužve in se pripeljeva direktno do hostla, kjer sem bivala tudi prvič, ko sem bila na Dunaju.

Ha ha ha, kar naenkrat mu je zmanjkalo besed. Malo je nagrbančil čelo, upošteval moj predlog in me molče pripeljal do končne destinacije.

Čeprav je bilo že pozno popoldne, ko sva prispela, sem se po prijavi v hostlu, peš odpravila proti centru Dunaja, da bi si ogledala, kje bo potekal naslednji dan seminar.

Vprašanja in misli o tem, kaj mi bo tokrat prineslo to pravljično mesto, so se mi porajala skoraj celo pot do naslednje ulice, ki so jo krasile raznorazne trgovinice.

Upočasnila sem korak in občudovala dobro in lepo založene izložbe. Nisem prehodila niti polovice ulice, ko se mi je pozornost preusmerila na trgovce, ki so počasi začeli pospravljali in zaključevati s svojim delom za tisti delovni dan. 

Nenadoma mi je začelo močno šumeti v ušesih in postala sem rahlo omotična. Nikakor nisem mogla umakniti pogleda stran od trgovcev. Nekajkrat sem globoko vdihnila in se s tem samo še bolj odprla vsemu in dovolila. 

Počutje se mi je še poslabšalo. V svoje kremplje me je dobila tesnoba.

Nisem imela popolne jasnosti, kaj točno se je dogajalo z mano. Slutila sem, da je mogoče na poti ena izmed večjih transformacij ali integracij.

Nisem se motila in nisem dolgo čakala na spoznanje, ki me je močno pretreslo in moje življenje postavilo na glavo za dalj časa.

Vsi ti ljudje, ki so opravljali različne poklice in sem jih opazovala, te in vse ostale poklice, ki obstajajo sem tudi jaz že opravljala in to v prejšnjih življenjih. Bila sem cvetličarka, trgovka z živili, z oblačili, ključavničar, mesar, fotograf, smetar, slaščičar, kuhar, natakar, notar, pisatelj, plesalka, učitelj..

Postalo mi je slabo. Tokrat se nisem o tem samo poigravala v mojem umu, tokrat sem resnično to vedela, globoko čutila in izkušala. Naenkrat mi je postalo popolnoma vse brez pomena. Moja strast do učenja drugih, pisanja in do vseh ostalih stvari, ki sem jih zelo rada počela in neizmirno uživala, je izginila.

Ogromna praznina, žalost, nekakšna stiska in spoznanje, da sem zaključila in izkusila vse, kar sem si zadala. Občutek, da sem nekaj izgubila, da sem prišla do nekakšnega konca..

Kaj to pomeni???

Pospešila sem po ulici naprej in nadaljevala z brezciljnim tavanjem po mestu. Skrivala sem solze, ki so tekle pod težo vprašanj, ki so se mi porajala.

Kaj se dogaja? Kaj naj sedaj sploh počnem, če sem že vse bila in je vse brez pomena?

Bom sploh ostala še tukaj ali je čas, da grem na drugo stran?

Naslednje jutro, ko se je Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, zbudila, se je počutila veliko bolje v primerjavi z prejšnjim večerom. Izkušnja ni bila več tako močno prisotna, zato je svoj fokus lahko preusmerila na težko pričakovani seminar, ki je bil na sporedu čez dobri dve uri.

Kako se ga je veselila. Pričakovala je srečen potek in finale svoje pravljice, svoje iluzije, ki si jo je omislila. Bila je iluzija in hkrati resničnost, in vendar ni šlo vse po Tamarinih načrtih. Bila je globoko razočarana. Jaz pa sem pokal/a od sreče, ker ona takrat še ni vedela, kar sem vedel/a Jaz.

A to je že druga zgodba za naslednjič.

Naj nadaljujem.

Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz je tisti večer prvič globoko začutila in se srečala s prejšnjimi življenji v velikem številu. Poleg tega se je dogajalo še nekaj večjega v ozadju. Niso bila prejšna življenja glavno spoznanje.

Prišla je do točke, ko je spoznala, da je nekaj zaključila, nekaj izgubila. Bilo jo je pomalem strah, ker ni vedela, kaj to pomeni, kaj bo sledilo.

Res je prišla do konca, do zaključka. Začel se je počasen proces spuščanja njene človeške identitete, konec, nekakšna smrt, zato je čutila praznino, osamljenost, žalost. Vse je postalo nepomembno, izgubila je strast do stvari, ki jih je rada počela.

Bila je strta. Takrat se ni zavedala, da je izgubila le človeško strast in da jo prava strast še vedno čaka, a ni bila takšna, kot bi si ona lahko predstavljala.

Ko je Tamara iz Dunaja prišla nazaj v Ljubljano, so se vsi ti občutki še močneje spet vrnili v njeno življenje.

Ta proces spuščanja človeške identitete je trajal več mesecev. Bila so obdobja, ko je mislila, da bo mogoče umrla, da je res konec. Obdobja, ko si je želela, da bi umrla in končala grozovito neudobje, ki se ni in ni hotelo končati. 

Ni več učila in imela delavnic. Vse kar je včasih počela, da bi si olajšala neudobje ni delovalo več, zato ker se je njena identiteta počasi, korak za korakom poslavljala in z nobenim sidrom je ni bilo več mogoče zadržati.

Tamara tudi takrat še ni ozavestila, kaj se je v resnici dogajalo in ni vedela, da jo na koncu vsega groznega neudobja, čaka najslajša smetana na torti.

Sprejetje Sebe v popolnosti, nekakšno novo rojstvo in novo življenje.

In tudi to je že druga zgodba.

Akademija Utelešene Zavesti

Opazila in ozavestila sem, da je izredno malo ljudi, ki resnično brezpogojno ljubi Sebe. Večina ljudi se me izogne ali presliši, ko načnem to temo o ljubezni ali na hitro končajo z izjavo, da oni se ljubijo, in naštejejo kako lepo skrbijo zase in za svoje fizično telo. Pritrjujem njihovi izjavi, vendar ni to ta ljubezen, o kateri govorim.

Tisti, ki imate dušo dvojčico in jo čutite in uživate v njeni družbi in se zavedate, da ste duša dvojčica vi (ne mislim s fizično osebo kot dušo dvojčico) si lahko približno predstavljate o kakšni ljubezni govorim.

Tudi sama sem skoraj na celi svoji poti bila v družbi mojega dvojčka, a to je druga zgodba.

Ko ljubiš Sebe, te nobena situacija ali oseba ne more več vznemiriti ali razjeziti, ker avtomatsko veš, da si to ti in ker se ljubiš – ljubiš vse dele Sebe, se situacija, ki jo človek čuti kot težko, naporno spremeni. Ne spremeni se za druge, ampak samo zate.

Ljubezen je čudoviti alkimist. Preverjeno! Več o moji prvi izkušnji, ko sem to spoznala, pa kdaj drugič.

Ko enkrat brezpogojno ljubite Sebe, niste nikoli več razočarani, nikoli več nimate potrebe po iskanju partnerja ali domače živali, da vam izkazujejo ljubezen. Lahko si jih boste izbrali, ampak samo zato, da z njimi uživate, ne pa za iskanje ljubezni.

Spoznali boste , da je ljubezen bila vedno v vas samih, da ste ljubezen, po kateri ste hrepeneli in jo iskali izven sebe – v drugih ljudeh, domačih živalih..

Zakaj toliko govorim o tej ljubezni?

Prvič: zato, ker uživam.

Drugič: zato, ker lahko. Nobeden me v tem življenju ne bo sežgal na grmadi.

Tretjič: zato, ker sem se tudi jaz zelo močno upirala ljubiti in sprejeti Sebe zeloooo dolgo časa, a vendar mi je uspelo in to je mogoče tudi za vsakega izmed vas.

Četrtič: zato, ker je Nove Dobe – iskanje vsega izven sebe – konec in smo v Dobi Sebe – vse je v tebi – in smo v Novi energiji.

Petič: vse me podpira pri tem. No, Jaz podpiram samo Sebe, podpiram svoj ljubljeni Človeški del Sebe, ker sedaj je čas za tiste, ki ste pripravljeni in ki si to izbirate v tem življenju.

LJUBITI SEBE

Onkraj dualnosti in sodbe

Akademija Utelešene Zavesti

In ni to, kar ti misliš da je. Je nekaj kar te bo pripeljalo do globoke ganljivosti, do solz v tvojih očeh. Zjokal se boš kot mali otrok, ko boš spoznal, da nisi bil nikoli zares ločen od Svoje ljubezni, od Sebe.

To je bila samo izbira in samo izkušnja. Vedno si globoko v sebi vedel, da se bo slej kot prej ta izkušnja tudi končala in se boš dragi Človek, brez sramu, brez krivde in brez ponižnosti odprl in obrnil nazaj k Sebi. Ker to si Ti.

Dragi Človek, lahko prenehaš z iskanjem in spoznaš, da si ti tvoja Duša in veliko več. Si suverena Duša v svoji enosti. Si pripravljen, da se prepustiš objemu svoje ljubezni in dopustiš in prejmeš to ljubezen? Prejmeš Sebe?

Mogoče postopoma, ker to ni nekaj, kar si kdaj koli ali kadarkoli kje prebral ali slišal. Nisi mogel, ker se ne da opisati z človeškimi besedami. Je na začetku preobremenjujoče, ker je brezpogojna ljubezen, katere nisi mogel nikoli od nikogar čutiti. Je tudi ne moreš, ker brezpogojna ljubezen ne prihaja izven tebe. Ničesar ni izven tebe, dragi Človek.

Ja je boleče, ker misliš, da nisi vreden te ljubezni, da nisi vreden samega Sebe kar v resnici si, zaradi krivde, ki je zakopana v tvoji temi.

Vreden si, dragi Človek! Vreden SEBE!

Nikoli nisi storil popolnoma nič narobe, nisi napačen! Si enostavno čudovit! Si vedno bil v očeh ljubezni tvojega življenja!

V očeh tvoje Duše – v Tvojih očeh draga Duša!

In sedaj je čas, če si to izbereš. Da sprejmeš Sebe, da nehaš izbirati trpljenje v kakršnikoli obliki. Res ni potrebno.

Lahko spustiš krivdo, sprejmeš odpuščanje od svoje največje ljubezni. Ne od boga, vesolja izven sebe. Temveč od Sebe, ker ti si sam svoj Bog!

No, dragi Človek si pripravljen sprejeti Sebe kar v resnici si, ljubiti Sebe v celoti in si dovoliti biti ljubljen od Sebe? 

Vse te besede niso naučene ali prepisane iz kakšne knjige. To nikakor ni kliše. Je resnično in mogoče tudi zate.

Jaz sem si to dovolila in živim v brezpogojni ljubezni od Sebe in do Sebe.

Torej, dragi Človek, a si pripravljen?

Tamara

LJUBIM SEBE

Onkraj dualnosti in sodbe

Akademija Utelešene Zavesti

Nikoli se nisem preveč ubadala s tem, kdo vse sem bila v prejšnjih življenjih. Vedela sem, da sem bila ženska in moški, revna in bogata, svetnik in največji grešnik… Odvisno od izkušenj, ki sem jih želela izkusiti, da sem lahko samo še bolj in še globje spoznavala Sebe.

Imela sem že kar nekaj srečanj z nekaterimi od svojih prejšnjih življenj, ko sem se v obdobju prebujanja ukvarjala z raznoraznimi terapijami, regresijami in metodami Nove dobe. 

Postopoma in posamezno so prišla k meni tista moja prejšnja življenja, katera so bila nekako pomembna na moji poti, da sem lahko ozavestila in spustila omejitve, prepričanja, vzorce, prisege, zaobljube, trpljenje, strah, dramo, vlogo žrtve… in zelo močno karmično vez z moškim, v katerega sem bila tudi tokrat ponovno zaljubljena.

Da sem lahko nehala nositi njihovo prtljago na hrbtu tega življenja.

Predvsem pa, da sem se spomnila, zakaj sem v tem mojem zadnjem življenju tukaj.

Tokrat sem si očitno omislila malce drugačno srečanje z mojimi prejšnjimi življenji. Nisem bila v nikakršnem meditativnem stanju. Bila sem popolnoma budna, prisotna, z odprtimi očmi, na sončku s kapo na glavi in v bundi zapeti do vratu.

Bil je kar mrzel decemberski dan, ko sem se odpravila na krajši sprehod v mesto. Nič posebnega nisem imela v planu, no, vsaj Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, ne.

Vklopila sem svoj intuitivni navigacijski sistem in jo ubrala za nosom. Pot me je vodila med ljubljanskimi ulicami, mimo parka, pa vse do Tromostovja, kjer so si moje noge nenadoma zaželele zaplesati. Na drugem bregu Ljubljanice se je nekaj dogajalo.

Stojnice, ljudje in živa glasba.

Kljub moji večni ljubezni do glasbe, nisem bila preveč navdušena nad velikimi človeškimi mravljišči in skoraj sem jo že ubrala desno mimo dogajanja, ko se je nekaj zgodilo.

V mojem vedenju se je prižgala močna, utripajoča rdeča luč nad velikim STOP znakom.

“O hudiča, resno?” In ker sem skoraj vedno pridno upoštevala mojo intuicijo, sem se odločila, da grem pogledat, kaj se dogaja. Globoko v sebi sem vedela, da je tukaj nekaj zame, čeprav v tistem trenutku Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, ni imela pojma kaj.

Še preden sem zakorakala proti množici ljudi, sem se ustavila in parkrat globoko vdihnila.

Bolj kot sem se bližala dogodku, bolj me je začela stiskati gosta in težka energija prisotnih. Spomnila sem se na besede dragega Adamusa. Spet sem globoko vdihnila in se sprostila v trenutek tukaj in zdaj. V popolno prisotnost v času in brezčasju istočasno ter se prepustila dopuščanju.

Prišla sem do prvih stojnic in takoj ugotovila, zakaj se je množica ljudi zbrala na kupu. Potekal je mednarodni Bazar iz celega sveta, kjer so na svojih stojnicah predstavljali in prodajali svoje izdelke ter hrano iz različnih držav.

Hodila sem po sredini, tako da so bile stojnice na moji levi in desni strani. Bežno sem opazovala ponudbo in prodajalke, ki so bile oblečene v svojih tradicionalnih oblačilih ter brala napise na tablah, katero državo so predstavljale.

Nenadoma se je pred mano pojavil moški. Hotela sem se mu umakniti, da se ne bi zaletela vanj in štorasta kot sem, sem se spotaknila in padla naprej kot sem dolga in široka. Še dobro, da sem imela na rokah rokavice in ostalo zimsko opravo, da se nisem pobuškala.

Počasi sem se pobrala in ko sem hotela nadaljevati svoj ogled, sem opazila, da naenkrat sploh ni bilo več veliko ljudi.

Takoj je prišlo olajšanje. Počutila sem se kot kraljica. Pred mano nobenega, prost in širok pregled na stojnice, le tu in tam še kak radovednež.

Poleg olajšanja, ki je nastopilo, sem zaznavala tisoč in en občutek. Čas se je umaknil. Nekaj se je dogajalo. Nekaj se je dogajalo v meni. Nenadno neizmerno veselje, upanje, pričakovanje…

Ko sem se še naprej pomikala in opazovala stojnice na mojih obeh straneh, sem opazila, da mi je čisto vsaka prodajalka namenila dolg pogled in se mi nasmehnila. Tudi tiste pri katerih so bili ljudje.

Nekaj me je stiskalo pri srcu. Begal me je njihov čuten, nekako znan pogled, nasmeh.

Bila sem globoko ganjena, začele so mi teči solze po licih.

– Argentina, Francija, Čile, ZDA, Tajska, Nemčija, Kitajska, Rusija, Peru, Romunija, Filipini…

Vse te države! Zadelo me je kot strela z jasnega.

Moja prejšnja življenja!!!

Ustavila sem se, tudi koraka nisem mogla več narediti, ko je pevec začel peti meni dobro poznano pesem: Country roads od John Denver-ja.

V ušesih mi je odzvanjal samo delček refrena, ostalega besedila niti nisem slišala.

…”take me home, to the place I belong… take me home…”

(…”vzemi me domov, tja kjer spadam… vzemi me domov…”)

Ganjenost, sočutje, ljubezen, lepota. Ne pomnim kdaj sem se nazadnje tako jokala. Treslo me je po celem telesu. Srčna čakra mi je razbijala kot še nikoli. Bil je čas. Prišla so k meni tako nepričakovano, na najbolj čudovit možen način. Vsa moja prejšnja življenja so si želela domov. Spet po zelooooo dolgem času. Domov.

Čas, da jih ozavestim, sprejmem k Sebi v Mojo – Našo Hišo.

Usedla sem se na najbližjo klopco, si obrisala solze in jih z globokim vdihom integrirala. Sreča, ljubezen in hvaležnost je preplavila celo moje bitje.

Ne spomnim se, koliko časa sem sedela na tisti klopci globoko v še trajajoči izkušnji. Ne spomnim se niti, kako sem prišla domov. Vem samo, da sem bila tako zelo utrujena, da sem šla naravnost v posteljo in odsmrčala svojih šest ur.

Zame čudovita, ganljiva in neprecenljiva, globoka izkušnja, ki je bila do potankosti perfektno zrežirana in izpeljana. Tako, kot vse ostale seveda.

Pa je bila to res finalna integracija vseh mojih prejšnjih življenj?

Tako je vsaj mislila Tamara.

PREJŠNJA ŽIVLJENJA – delavnica s Tamaro, 18. 7. 2022, od 18h – 21h, Ljubljana

Akademija Utelešene Zavesti

to objavo sem napisala s hvaležnostjo in v čast mojima dragima prijateljema, Shumbrama in Mojstroma, Poloni in njenemu fantu Sebastjanu.

Čeprav sta večkrat dejala, da bosta ostala, sta se držaje se za roke, vrnila domov v oceana svojih Duš.

Bila sta zaljubljena. Sledila sta svojemu srcu in vedenju, ne glede na vse. Pri tem sta se nenehno podpirala in navdihovala drug drugega. Obema je uspelo. Dovolila sta svoje Spoznanje.

Draga Polona in Sebastjan,

spoštujem vajino izbiro. Zelo sem vama hvaležna, da sta se igrala z mano v tej resničnosti – dragi Duši, hvaležna sem vama za vajino zavest – svetlobo, ki sije na mojo Dušo. 

Pogrešala vaju bom tukaj. Vajine objeme, naš smeh, neprecenljive trenutke, ki smo jih preživeli skupaj, ter navdihujoče izkušnje in zgodbe o zavesti in energiji, ki smo si jih delili. Toliko lepih zgodb vsakič, ko smo se srečali.

Če se ne motim, sem zdaj jaz na vrsti, da vama povem zgodbo. Za vaju imam zgodbo, tokrat kratko, vse pa se je začelo z vajinim odhodom na drugo stran.

Skozi solze in neizmerno praznino, ki sem jo čutila v sebi, sem po dveh dneh končno spoznala, da sta mi z vajinim odhodom ponovno doprinesla, kot že velikokrat prej.

Strašna osamljenost in žalost ob izgubi dveh, meni zelo dragih prijateljev, sta mi navsezadnje pokazali, da vidva nista bila edina, ki ste odšla. Še nekdo je umrl. Tega nisem bil pripravljena spoznati, še vedno sem se branila in se pretvarjala, da se dogaja nekaj drugega.

Vajin odhod, draga Polona in Sebastjan, je odražal smrt moje identitete. Naj se sliši še tako noro.

Ja, Tamara, moja identiteta je umrla. Moja identiteta, ki sem jo s perspektive Mojstra tako zelo ljubila in sem se je še vedno poskušala oklepati. Po tem spoznanju sem bila pripravljena v celoti, dokončno objeti in sprejeti novo Sebe, Vse, kar Sem in to zdaj v popolnosti tudi živeti.

Draga Polona, dragi Sebastjan, Hvala! Rada vaju imam, zabavajta se in ne pozabita pripraviti sira in vina, ko pride moj čas. Do takrat se pa vidimo v drugih realnostih, z delom mene, ki bo pa še vedno ostal tukaj.

Akademija Utelešene Zavesti

Moja pot ni bila vedno posejana z rožami, a vendar mi je uspelo. Osvobodila sem se. Prišla sem do konca poti in našla to, po čemur sem hrepenela in kar sem toliko časa iskala. Našla sem Sebe. In ni to, kar si mislite ali si predstavljate, da je.

Vse, kar boste slišali na mojih delavnicah, osebnih srečanjih ali prebrali v mojih zgodbah, je popolnoma naravni proces, ki ga bo slej kot prej izkusil vsak. Če ne v tem življenju pa v enem od prihodnjih.

Proces, ki se začne z Pred-prebujanjem. Sledijo Prebujanje in ostala obdobja, vse do tako imenovanega Spoznanja – Mojstrstva. Ko spoznaš – se spomniš – kdo v resnici si in sprejmeš in ljubiš Sebe v celoti.

Spremeni se popolnoma vse. Sploh se ne da vsega opisati z besedami, potrebno je to izkusiti in potem to živiš.

Energije ne iščeš več izven sebe. Veš, da je energija tvoja, da ti streže in da vse pride k tebi, da je že vse tukaj in zdaj. Zamenjajo se perspektive, pogledi na vse stvari. Zavestno veš, da si kreator – scenarist, glavni igralec in opazovalec svoje igre, zgodbe, izkušnje. Sprejmeš odgovornost za popolnoma vse, kar se ti zgodi v življenju, za dobre in slabe situacije in stvari. Ne igraš več vloge žrtve. Ne kriviš več ničesar ali nikogar.

Življenja ne gledaš več skozi očala sodbe, kaj je prav in kaj narobe. Greš onkraj sodbe, onkraj dualnosti in končno začneš uživati življenje na način, ki si ga ne bi mogel/a nikoli predstavljati in še veliko več, ko si dovoliš biti v brezčasju.

Predvsem bi rada poudarila to, da ni potrebno več hoditi po težki in naporni poti procesa. V Novi energiji je vse resnično enostavno. Samo dovoliš. Dovoliš kaj?

Sebe!

Ni potrebno ničesar procesirati, popravljati, ker resnično ni nič narobe. Nikoli ni bilo. Ni potrebno več hoditi v preteklost in čistiti vzorce, karmične vezi in podobno. Ni se potrebno več ukvarjati z nihali, angeli, vedeževalkami, obredi, mantrami, vprašanji, regresijami, z raznoraznimi telesnimi procesi in terapijami –  hoditi drugam po energijo. Samo seveda, če se s tem želite še vedno igrati.

Tudi jaz sem se ukvarjala z zgoraj omenjenimi stvarmi Nove dobe, tako kot nekateri pred mano, ki so dovolili Spoznanje. A resnično tega ni več potrebno početi.

Jaz sem Tukaj. Živi dokaz, da se da priti do konca poti in da lahko še ostanete tukaj in uživate življenje v resnični svobodi. Lahko povem, da niste sami, da niste edini in predvsem, da niste nori, če ste že v tem procesu in se vam dogajajo čudne, nelogične stvari.

Lahko vam olajšam vašo pot do enosti Sebe in do do spoznanja, da ste utelešena Zavesti, če si to seveda izbirate v tem življenju.

O meni

Akademija Utelešene Zavesti

Darilo. Darilo za rojstni dan. Šopek rož, bonboniera in vizitka. Takoj sem vedela, od koga je bilo, ne da bi sploh prebrala besede na vizitki, napisane z roko.

Nekaj trenutkov sem samo mirno stala in strmela v tiste stvari pred seboj. Ok, kaj se tukaj dogaja? Zakaj bi mi po vsem, kar je bilo storjenega in rečenega med nama, sedaj dala darilo? Kaj pa sedaj naklepa? 

Mir v meni se je počasi razblinil. Moj um je odprl oči in se dokončno zbudil.

Nekajkrat sem globoko vdihnila in začela opazovati odzive svojega uma, njegove skrbi in komentarje. Vedela sem, da se s tem moj um sčasoma ustavi. Neha opravljati svoje delo in gre spet spat.

Opazovanje svojega uma, njegovih sodb in komentarjev sem vadila, odkar sem ozavestila, da jaz nisem moj um, da je moj um le majhen del mene in da kljub vsemu, odlično opravlja svoje delo ter me samo poskuša zaščititi na podlagi mojih preteklih izkušenj. Me ne poskuša prizadeti, da niti ni moj sovražnik, v kar sem bila prepričana zelo dolgo.

In se je pospešeno začelo sojenje in ugibanje mojega uma, zakaj le mi je tista ženska dala darilo za rojstni dan:

“Nekaj sigurno spet hoče od tebe; spet te želi izkoristiti in spet bo igrala tisto njeno umazano igro.  Na njen pretkano, hudoben način te bo prizadela. Hinavsko ti je podtaknila darilo. Pa da slučajno ne bi niti poskusila pojesti teh čokoladnih bonbonov. Sigurno je kaj naredila z njimi. Saj veš kaj je naredila s tvojo zobno krtačko. Si pozabila? Mogoče hoče…”

Moj um preprosto ni in ni hotel utihniti. Poskušal me je prepričati, da se mojemu življenju spet približujejo temni oblaki in velika nevihta, zaradi te osebe in zaradi darila, ki sem ga prejela od nje.

No, bila sem kar malce šokirana nad vsemi možnimi razlogi in utemeljitvami mojega uma. Wao, zanimivo, vendar se te osebe že kar dolgo časa nisem več bala. Vedela sem namreč, da me nihče več ne more na nikakršen koli način prizadeti ali mi škodovati. To se zgodi lahko samo v primeru, če sama tako izberem in verjamem v tak scenarij.

Tako sem samo opazovala in poslušala moj um, brez komentarjev in vmešavanja, v pričakovanju, da bo slej kot prej nehal. Pa ni.

Tokrat je bilo nekaj drugače. Moj um se ni ustavil, kot se je to zgodilo po navadi. Zaznavala sem, da se še nekaj dogaja. In nenadoma jasnost, moje vedenje, modrost. Tisti “aha” trenutek.

“Ni pomembno! Sploh ni pomembno, zakaj mi je dala darilo! Ni pomembno! Dragi moj um, v redu je, vse je v redu, ne skrbi, hvala. Preprosto, ni pomembno! “

Tišina. Čez nekaj trenutkov pa se je um spet oglasil. Tokrat je igral na prijaznejšo noto:

 “Mogoče se je pa spremenila, morda je postala prijazna in se želi spoprijateljiti s tabo, morda ti je dala darilo, ker si ji zdaj všeč. Mogoče …”

“Nehaj, dragi um. Vseeno mi je, zakaj mi je dala darilo. Ni pomembno. Tudi če ima kakršno koli agendo v zvezi z mano in s tem darilom, ni pomembno. Vse samo je. Ne dobro, ne slabo, ne lepo, ne grdo… Ni pomembno.

Če bo nevihta ali sonce, ni pomembno. Vse je samo izkušnja. Hvaležna sem za njeno darilo in hvaležna sem zanjo. Ostalo ni pomembno!

Ona sama je meni darilo in odkar se poznava mi je dala neprecenljiva darila, čeprav ne zgleda tako in se ona tega niti ne zaveda še. In tudi če se ne bo, ni pomembno.

In ja, dragi um, hvaležna sem zate. Rada te imam. Ves ta čas si več kot odlično opravljal svoje delo in me kontroliral. Vendar je sedaj dovolj. Zdaj je čas, da jaz postanem šef. Vse je v redu, dragi um, ni me potrebno več ščititi in varovati. Zdaj se lahko sprostiš. Poklicala te bom, ko te bom potrebovala. To ti obljubim. ”

Tišina, prostor, mir, hvaležnost, sočutje, izpustitev, občutek svobode. Nekaj ​​se je spremenilo. Nekaj sem jaz spremenila in um je šel spet spat, tokrat za daljši čas.

Darilo za rojstni dan sem odnesla v svoje stanovanje in odšla na sveži zrak, vedoč, da se bo moj um v prihodnosti sam spet zbudil, vendar le za nekaj trenutkov, ker zdaj ve.

Ve, da sem jaz šef in da:

 Ni pomembno!

Akademija Utelešene Zavesti