Petje ptic me je zbudilo v čudovito jutro na moj rojstni dan. Oblekla sem telo in se po stopnicah napotila v pritličje. Na majhni beli polici v svetlem hodniku hiše, kjer sem imela stanovanje, me je čakalo presenečenje.
Darilo. Darilo za rojstni dan. Šopek rož, bonboniera in vizitka. Takoj sem vedela, od koga je bilo, ne da bi sploh prebrala besede na vizitki, napisane z roko.
Nekaj trenutkov sem samo mirno stala in strmela v tiste stvari pred seboj. Ok, kaj se tukaj dogaja? Zakaj bi mi po vsem, kar je bilo storjenega in rečenega med nama, sedaj dala darilo? Kaj pa sedaj naklepa?
Mir v meni se je počasi razblinil. Moj um je odprl oči in se dokončno zbudil.
Nekajkrat sem globoko vdihnila in začela opazovati odzive svojega uma, njegove skrbi in komentarje. Vedela sem, da se s tem moj um sčasoma ustavi. Neha opravljati svoje delo in gre spet spat.
Opazovanje svojega uma, njegovih sodb in komentarjev sem vadila, odkar sem ozavestila, da jaz nisem moj um, da je moj um le majhen del mene in da kljub vsemu, odlično opravlja svoje delo ter me samo poskuša zaščititi na podlagi mojih preteklih izkušenj. Me ne poskuša prizadeti, da niti ni moj sovražnik, v kar sem bila prepričana zelo dolgo.
In se je pospešeno začelo sojenje in ugibanje mojega uma, zakaj le mi je tista ženska dala darilo za rojstni dan:
“Nekaj sigurno spet hoče od tebe; spet te želi izkoristiti in spet bo igrala tisto njeno umazano igro. Na njen pretkano, hudoben način te bo prizadela. Hinavsko ti je podtaknila darilo. Pa da slučajno ne bi niti poskusila pojesti teh čokoladnih bonbonov. Sigurno je kaj naredila z njimi. Saj veš kaj je naredila s tvojo zobno krtačko. Si pozabila? Mogoče hoče…”
Moj um preprosto ni in ni hotel utihniti. Poskušal me je prepričati, da se mojemu življenju spet približujejo temni oblaki in velika nevihta, zaradi te osebe in zaradi darila, ki sem ga prejela od nje.
No, bila sem kar malce šokirana nad vsemi možnimi razlogi in utemeljitvami mojega uma. Wao, zanimivo, vendar se te osebe že kar dolgo časa nisem več bala. Vedela sem namreč, da me nihče več ne more na nikakršen koli način prizadeti ali mi škodovati. To se zgodi lahko samo v primeru, če sama tako izberem in verjamem v tak scenarij.
Tako sem samo opazovala in poslušala moj um, brez komentarjev in vmešavanja, v pričakovanju, da bo slej kot prej nehal. Pa ni.
Tokrat je bilo nekaj drugače. Moj um se ni ustavil, kot se je to zgodilo po navadi. Zaznavala sem, da se še nekaj dogaja. In nenadoma jasnost, moje vedenje, modrost. Tisti “aha” trenutek.
“Ni pomembno! Sploh ni pomembno, zakaj mi je dala darilo! Ni pomembno! Dragi moj um, v redu je, vse je v redu, ne skrbi, hvala. Preprosto, ni pomembno! “
Tišina. Čez nekaj trenutkov pa se je um spet oglasil. Tokrat je igral na prijaznejšo noto:
“Mogoče se je pa spremenila, morda je postala prijazna in se želi spoprijateljiti s tabo, morda ti je dala darilo, ker si ji zdaj všeč. Mogoče …”
“Nehaj, dragi um. Vseeno mi je, zakaj mi je dala darilo. Ni pomembno. Tudi če ima kakršno koli agendo v zvezi z mano in s tem darilom, ni pomembno. Vse samo je. Ne dobro, ne slabo, ne lepo, ne grdo… Ni pomembno.
Če bo nevihta ali sonce, ni pomembno. Vse je samo izkušnja. Hvaležna sem za njeno darilo in hvaležna sem zanjo. Ostalo ni pomembno!
Ona sama je meni darilo in odkar se poznava mi je dala neprecenljiva darila, čeprav ne zgleda tako in se ona tega niti ne zaveda še. In tudi če se ne bo, ni pomembno.
In ja, dragi um, hvaležna sem zate. Rada te imam. Ves ta čas si več kot odlično opravljal svoje delo in me kontroliral. Vendar je sedaj dovolj. Zdaj je čas, da jaz postanem šef. Vse je v redu, dragi um, ni me potrebno več ščititi in varovati. Zdaj se lahko sprostiš. Poklicala te bom, ko te bom potrebovala. To ti obljubim. ”
Tišina, prostor, mir, hvaležnost, sočutje, izpustitev, občutek svobode. Nekaj se je spremenilo. Nekaj sem jaz spremenila in um je šel spet spat, tokrat za daljši čas.
Darilo za rojstni dan sem odnesla v svoje stanovanje in odšla na sveži zrak, vedoč, da se bo moj um v prihodnosti sam spet zbudil, vendar le za nekaj trenutkov, ker zdaj ve.
Ve, da sem jaz šef in da:
Ni pomembno!
