Si tudi ti zaljubljen/a pa tega sedaj sploh še ne veš?
Nekega večera sem sedela na terasi v objemu moje ljubezni in prešinilo me je vprašanje, kdaj se je ta čudovita ljubezen sploh začela. Kako hudiča mi je to uspelo? Kdaj sem se prvič sploh zaljubila?
Nasmeh se je prikradel na moj obraz in nežen poljub na moja ustnica je priklical tole zgodbo, kjer sem se prvič zaljubila, pa tega tako zelo dolgo sploh nisem opazila.
Globoko sem vdihnila in se potopila globoko v ponovno doživljanje te moje, zame čudovite zgodbe, s popolnoma druge, v modrost objete perspektive, kjer se ni dogajalo samo to, kar se je moj dragi um spominjal.
Ko si pripravljen/a, da rečeš dovolj, nič več in izbereš Sebe, pa čeprav niti ne veš kaj to pomeni, tako kot se meni sanjalo ni, v kaj sem se podala, takrat se začne vse odvijati in te usmerjati, da ne zaviješ s poti.
Naključja ne obstajajo, edino če verjameš vanje. Jaz ne. Prav tako v mojem svetu ne velja pregovor: ” Priložnost izgubljena ne vrne se nobena.”
V letih, ko sem izkušala, kako zgleda tista prva faza Prebujanja, sem med drugim ugotovila, da četudi izberem nekaj čisto drugega kot pa možnost – priložnost, ki se mi je ponujala, se bo tista možnost, če je bila takrat resnično najboljša zame, pa je jaz nisem hotela videti ali pa nisem imela dovolj poguma, da bi se zanjo odločila, vrnila nazaj k meni kasneje.
Ista možnost v sicer malce drugačni preobleki in drugem scenariju.
In točno to se mi je zgodilo nekje v sredini leta 2014, ko sem počasi začela odpirati svoje zaspane oči v takrat zame še nov, nenavaden in nepoznan “svet”, a kot sem sčasoma ugotovila tako zelo domač in naraven.
Zaljubila sem se. Nepričakovano sem se zaljubila že takrat. Bila sem zaljubljena ves ta čas, pa tega do leta 2020 sploh nisem dojela. Že res, da sem velikokrat potrebovala za določene stvari več časa kot ostali, da se mi je posvetilo, kako se stvari streže, ampak sedem let???
Niti ne vem, kako bi to pokomentirala.
Vem, da bi Simona pokala od smeha in mi rekla:” Kokoš.”
Ksenja pa:” Šema!”
Marsikdo bi samo zavil z očmi in zmajal z glavo. Nekomu bi se lahko celo smilila. Nekdo bi pa mogoče bil mnenja, da si enostavno ne morem pomagati, ker sem blond.
Mislite si, kar želite.
Jaz sem se takrat zaljubila in vse se je začelo s knjigo. Vrnila se je nazaj k meni tista možnost, katere sem se izogibala in vztrajno ignorirala cel mesec.
Bil je čisto navaden delovni dan. Seveda sem kot zaposlena ženska, dobra mati, žena in gospodinja imela do minute vse načrtovano, kako naj bi vse tokom dneva potekalo, da mi le ne bi slučajno zmanjkalo časa, kar mi ga je klub vsem planom še vedno, pa vse tja do poznega večera, ko sem se utrujena zgrudila v posteljo in spet naredila plan za naslednji dan.
Tisto pozno dopoldne sem med pavzo za kosilo odbrzela do večje živilske trgovine, da ne bi slučajno nastala prazna luknja v našem domačem hladilniku.
Vstopila sem v trgovino, pograbila voziček in že sem hotela zaviti levo, ko sem se ustavila in zavila desno.
“Tamara, kam greš??? Saj veš, da nimaš dovolj časa pasti oči na knjigah. Tako ali tako nikoli ne kupiš nobene, bereš jih pa tudi ne več, ker te čakajo druge obveznosti,” me je vznemirjeno opomnil moj um.
In kako prav je imel. Skrbel je zame, da bi mi plan dneva uspel. Res nisem imela dovolj časa. V roki sem držala kar dolg nakupovalni seznam in doma me je čakalo Sizifovo delo gospodinje in vse kar še paše zraven. Knjig tudi nisem nikoli kupovala, ker jih pač zaradi pomankanja časa ne bi prebrala. Sem pa vedno uživala, ko sem si dovolila vzeti par minut in poškilila na oddelek s knjigami. Kratek oddih za dušo.
Takoj sem jo opazila.
Tam je bila. Knjiga. Knjiga, ki je ponosno stala na najvišji polici in me “gledala”, flirtala z mano. O hudiča, kako močno me je zmrazilo po celem telesu Naj pojasnim, da ni bila kriva klima v trgovini in ne, nisem se zaljubila v to knjigo, če je mogoče kdo na to pomislil, pa v njenega avtorja tudi ne. Tista zaljubljenost je prišla malce kasneje na vrsto.
Kot okamenela sem obstala na mestu in buljila v knjigo. V knjigo, ki mi je bila zelo dobro poznana, samo po naslovnici seveda, saj sem jo cel mesec prekladala po moji torbici in samo čakala priložnost, da jo vrnem moji stranki, od katere sem si jo sposodila z obljubo, da jo bom sigurno prebrala, če je pa tako dobra in mi bo koristila.
Seveda je nisem prebrala, kje sem imela pa čas. Ha ha ha, no ni me zanimala takrat in ni me zamikala.
Zdelo se mi je, da sem bila tam celo večnost pred tisto polico, čeprav mi je kazalec na uri pokazal, da nisem bila tam več kot slabih 5 min. Um je prižigal sirene in urgentno serviral vse možne logične razlage, kako je mogoče, da sem naletela ravno na to knjigo in me skušal obenem prepričati, da si knjige ne bi smela kupiti, ker je najbrž draga, ker nimam dovolj denarja, ker je tako ali tako spet ne bi prebrala.
Čeprav je bil moj dragi um kot vedno zvesti in zelo cenjen sopotnik mojega življenja, se mu vseeno nisem dala prepričati, da popolnoma ignoriram knjigo. Bil je močen, čuden občutek globoko v meni, da moram kupiti to knjigo. Vse je še podprlo dejstvo, da te knjige še nikoli nisem videla nikjer, od takrat, ko mi jo je posodila moja stranka.
Stopila sem na prste in stegnila roko, da bi vzela knjigo s police. Ni mi uspelo, še vedno sem bila premajhna in polica previsoka. Med tuhtanjem, kako bi lahko dosegla knjigo, me je zmotil moški glas.
“Gospodična, vam lahko jaz pomagam?”
Preden sem sploh dojela, kaj se dogaja, je že imel knjigo v roki in mi jo podal. Komaj sem spravila tisti dve vljudnostni besedi iz mojih ust:” Najlepša hvala.”
Nekako sem spet okamenela. Utapljala sem se v njegovih nebesno modrih očeh. Ni bil moj tip moškega, če lahko tako rečem, vendar nekaj na njem je povzročilo, da me je ponovno močno zmrazilo po celem telesu. Čeprav sem ga videla takrat prvič, se mi je zdelo kot da ga poznam že celo življenje.
Nasmehnil se mi je, pomignil na knjigo in rekel:” Dobra izbira, uživajte v branju.” Se obrnil in odšel iz trgovine.
Oba, moj um in jaz sva ostala brez besed. Kaj točno se je takrat in potem v trgovini še dogajalo, mi tudi moj um ni znal pojasniti, ko je kasneje spet prišel k sebi.
Kot v transu sem s knjigo v rokah šla na blagajno, jo plačala in odšla v salon, seveda brez ostalih tistih ta nujnih stvari, ki bi jih mogla kupiti v trgovini.
Knjige nisem prebrala enkrat, ampak trikrat. Podčrtala z rumenim, oranžnim in roza flomastrom vse, kar mi je bilo pomembno in to ni bilo malo informacij.
Knjiga Ponovna povezava, avtorja dr.Eric Pearla. Knjiga, ki je bila nekako začetna in odskočna deska za vse, kar je sledilo. Spremenila mi je življenje.
Že med samim branjem knjige, se je po mojem telesu dogajalo marsikaj. Nekakšno ščemenje, izrazita toplota, dlani in stopala sem imela izredno vroča, nato pa druga temperaturna skrajnost, da so mi šle vse kocine, tudi tam kjer jih nisem imela, pokonci.
Mojega uma ni bilo na spregled in bila sem v zelo zanimivem stanju. Seveda nisem imela pojma takrat, kaj se je v resnici dogajalo, vendar mi je bilo zelo lepo. Kot bi malce travce pokadila.
Ulegla sem se na masažno mizo in začela izvajati – Ponovno zdravljenje sama na sebi, tako kot je bilo po navodilih napisano v knjigi.
Ne morem čisto vsega opisati z besedami, kaj točno se mi je dogajalo. Ja, moje samozdravljenje je bilo uspešno, če temu lahko tako rečem.
Prvič v tem življenju sem čutila energijo!!! Jaz, ki sem mislila, da tega nisem sposobna. Da energijo čutijo in z njo delajo lahko samo izbranci, ne pa jaz.
Pretakala se mi je po celem telesu, počasi, sunkovito. Telesa sploh nisem mogla premakniti, kot bi bila prikovana na mizo.
Za kak trenutek sploh vdihniti nisem mogla, solze so mi tekle po licih brez razloga in tisti občutek, tisti čudoviti mir, ki ga še nikoli prej nisem čutila. Bilo je enostavno čudovito!
Nekaj časa sem še kar ležala na mizi in ja, bila sem srečna. To sem iskala, to sem hotela, to sem izbrala. Energijo, delo z energijo. Pomagati ljudem, da ozdravijo. (To o zdravljenju drugih, bi sedaj malce drugače predebatirala, a to je že druga zgodba).
Po tistem prvem doživetju, sem vsakič, ko sem imela čas to samozdravljenje prakticirala in kasneje to poskusila tudi na tisti moji stranki, katera mi je takrat posodila to knjigo. Seveda sem dvomila, a mi bo delo z energijo uspelo tudi na njej.
Bila sem tako prijetno presenečena, da sem še isti večer skupaj z stricem Googlom našla spletno stran Dr. Erica Perla, kjer je tudi nudil tečaje Ponovne povezave.
Moje navdušenje je takoj splahnelo, ko sem videla ceno tečaja. Takrat sem bila finančno na psu in ni bilo variante, da bi zbrala tistih 1000 €. Zaprla sem namizni računalnik in se odločila, da bom dajala denar počasi na stran in bom že zbrala to velikansko vsoto denarja. Kar seveda nikoli nisem. Zakaj? Ker ni bilo potrebno.
Pomembna je bila moja izbira! Še enkrat sem izbrala energijo in delo z njo. In vse se je odvilo, tako kot je bilo najboljše zame.
Čez približno eno leto mi je pot prečkala naslednja usodna knjiga, če ji lahko tako rečem. Knjiga Prosite, dano vam je – od Ester Hicks in Jerry Hicks. Nato pa me je veter čez kake tri tedne, ko sem kupila to knjigo, na svojih krilih ponesel do Hiše Radosti, kjer mi je dragi Haris Omanovič predstavil svet čudovitega Access Consciousnessa, kjer so se moja doživetja z energijo samo še razvijala. A vse to je druga zgodba za naslednjič.
Kako perfektno in čudovito je bilo vse skupaj. Kako se je vse sestavilo do potankosti kot po maslu. Čeprav se sliši vse lepo in lahkotno, ni bilo vedno tako. Niso vedno cvetele rožice in ptički peli. Bile so tudi solze, veliko solza in nepotrebnega trpljenja. Vmesna obdobja, tisti strmi padci iz vsega čudovitega, nazaj na trda tla te fizične realnosti, vpeti v čas in prostor.
No nazaj k zgodbi..
Najbrž se sprašujete, kaj je sedaj s tisto zaljubljenostjo, ki sem jo omenjala na začetku. Res sem se zaljubila, pa tega sploh nisem opazila. Zgodilo se je na takrat na masažni mizi, ko sem jo prvič začutila, kako se je pretakala po mojem telesu.
Ja prav ste ugotovili. Zaljubila sem se v energijo. Energijo??? Razočarani? Ste pričakovali, da sem se zaljubila v sexy moškega? Žensko?
Prosim, ne bodite razočarani. Takrat na masažni mizi sem po takooooooo zelo dolgem času spet čutila Sebe. Zaljubila sem se v energijo, že takrat sem se zaljubila, pa tega nisem ozavestila.
Zaljubila sem se sama vase. 🙂 🙂 🙂
Energija išče rešitev. Želi se vrniti.
Dva ljubimca se po dolgi ločitvi ponovno združita.
– Tobias –
OPOMBA:
Šele, ko spoznaš kdo v resnici si in ne nisi samo energija, lahko razumeš citat dragega Tobiasa. Dear Tobias – Sam, Namaste!
– Thank you, My Love! Your TM
