Bilo je čudovito jutro. Niti ne preveč hladno niti ne preveč toplo. Ravno prava temperatura za moj sprehod. Odpravila sem se v naravo. Po makadamski, lepo urejeni poti me je spremljalo ptičje petje in bujno rastlinje, navlaženo z jutranjo roso. Tu pa tam me je po obrazu pobožala unikatno spletena pajkova mreža, ki se je lesketala v jutranji svetlobi sonca, kukajoč med krošnjami dreves. .

Kopala sem se v občutenju obilja, lepote, ljubezni in radosti vsega, ki me je obdajalo in se skupaj z mano veselilo svojega obstoja. Uživala sem v enosti. V enosti Sebe.

S popolno jasnostjo sem se zavedala, da je vse, kar se je bohotilo okoli mene, moja kreacija in da obstaja samo zato, ker je moje zavedanje, moja prisotnost tukaj. Ker sem Jaz tukaj.

Ničesar namreč ne obstaja, če zavest ni prisotna. V trenutku, ko postaviš svojo zavest nekam, nastane realnost. Tvoja realnost.

Hmmm, nasmehnila sem se sama sebi in se spomnila, koliko časa in truda sem po nepotrebnem vložila, da bi to lahko razumela, kar mi seveda z umom ni uspelo.

Vse je tako enostavno, ko se sprostiš, samo dovoliš in se nehaš s tem ukvarjati. Skupaj s svojim umom se umakneš in živiš dalje svoje življenje. Spoznanja pridejo sama od sebe. Vsako spoznanje, ki ga prinese tvoja modrost – tvoje vedenje, nima nobene povezave z umom. Enostavno veš in začutiš.

Bolečina v mojem levem kolenu je prižgala rdečo luč in s tem pritegnila mojo pozornost. S hojo je namreč postala izrazitejša in ker še vedno nisem smela pretiravati in preveč obremenjevati kolena po operaciji, sem se usedla na bližnjo klopco.

Nekajkrat sem še globoko vdihnila in se sprostila v popolno prisotnost tukaj in zdaj.

Aaaaa, kako čudovita priložnost za kreiranje in zavestno deljenje svoje zavesti s svetom.

Moje uživanje obstoja v svoji energiji in kreaciji, je zmotil zvok mojega telefona. Oznanil je, da ima nekaj zame. Vzela sem ga iz nahrbtnika in prebrala sporočilo. Od prijateljice sem dobila Adamusovo misel dneva.

Moje telo so objeli mravljinci, ko sem jo prebrala. Zabliskalo in zasvetilo se mi je. Tisti ahaaa, ko nekaj ozavestiš. Novo spoznanje je prišlo k meni.

” Waoooo, seveda! Saj res! Pa tako očitno je bilo vseskozi in tukaj! Pa nisem opazila. To je bila tista pika na i. To je bil finalni ključ, da sem šla jaz onkraj dualnosti in sojenja!”

Ustnice so se mi razlezle v širok nasmeh, oči so se mi navlažile. Postala sem globoko ganjena nad lepoto spoznanja, ko sem še enkrat prebrala misel.

Že dolgo časa namreč nisem bila več v dualnosti, v sojenju ničesar. Enostavno nisem mogla več soditi, tudi takrat ne, ko sem to hotela. Lahko sem se edino pretvarjala in zavestno igrala, da sem še vedno v dualnosti in da sodim. To mi je namreč omogočilo lahkotno sobivanje z ostalimi ljudmi v še omejenem zavedanju Sebe, v tej linearni realnosti.

Tistega ta pravega globokega sojenja, ko res čutiš, da je nekaj dobro ali slabo, pa resnično nisem zmogla več.

Do tega trenutka sem predvidevala, da so vzrok tega mogoče stvari, ki sem jih izkusila mimogrede poleg vsega ostalega.

Prva stvar s katero sem se igrala že na začetku mojega prebujanja, je bilo orodje Access Consciousness-a, ki bazira na tem, da zmede um in greš lahko onkraj njega.

Zanimivo mnenje, da imam to mnenje.

To orodje je delovalo seveda, če si ga uporabljal. Za vsako sodbo je bilo potrebno ponoviti te besede nekajkrat, dokler energijski naboj sodbe ni izginil. Super orodje za izboljšanje tega življenja v okviru časa in prostora. Jaz sem to orodje sčasoma nehala uporabljati, ker ga nekako nisem več potrebovala.

Potem je še ena stvar, s katero sem imela in imam nepredstavljive izkušnje. To je čas. Onkraj časa dualnost namreč ne obstaja.

K tema dvema stvarema sem prištevala še čudovito spoznanje, da je vse samo igra, ki jo igramo. V vsakem življenju samo izbiramo drugačne vloge, ki jih potem opazujemo in odigramo. Enkrat smo slabi in enkrat dobri ljudje. Hmmm, in zakaj to počnemo? Samo zato, da bi bolje spoznali Sebe.

No kakorkoli. Sedaj mi je pa postalo kristalno jasno, kako mi je uspelo, da sem šla onkraj dualnosti in onkraj sojenja. Tako rekoč mimogrede in brez truda.

Zaradi ljubezni, ustvarjene tukaj na Zemlji, sta se svetloba in tema lahko združili.

– Adamus

JA, LJUBEZEN! TA ČUDOVITA, SLADKA LJUBEZEN.

Zaradi moje ljubezni do Sebe, sta se moja svetloba in tema združili in dualnost je izginila!

Ne ljubezen do drugega, ampak globoka ljubezen do Sebe. Vsega, kar Sem. Ljubezen, zame najlepši angelski čut.

Če tega še nisi izkusil/a, naj ti takoj povem, da to ni tisto, kar si ti mogoče predstavljaš. To ni samo ljubezen do svojega fizičnega telesa, ljubezen do te svoje človeške identitete, da sebe postaviš na prvo mesto. No, na nek način seveda je, ampak ni to Ta ljubezen, o kateri govorim.

Ta ljubezen gre onkraj vsega, kar si o ljubezni kadarkoli slišal/a in doživel/a. Ne da se opisati z besedami, to je potrebno izbrati in izkusiti.

Jaz sem se nekje na sredini mojega prebujanja zaljubila sama vase. ( Kako hudiča mi je to uspelo, je seveda popolnoma druga zgodba za naslednjič.)

Od takrat se zaljubljam vase vedno znova in znova. In ker resnično ljubim Sebe, je nemogoče, da ne bi ljubila vsega, kar se dogaja v moji realnosti. Dobrega in slabega. Vse kar slišim, vidim, čutim in voham v moji realnosti, je moja energija, sem Jaz. Sem tudi Jaz.

S tem, ko ljubim Sebe, je v mojem pogledu vse v popolni perfektnosti, brez kakršnekoli napake. Vse samo je.

Na primer:

Ljubim zdravje in bolezen, ker oboje je moja energija – sem Jaz. Popolnoma ista energija, samo različen izraz le te. V katerega se pa želim globoko potopiti in ga izkusiti – še globje izkusiti Sebe, je pa popolnoma moja izbira.

Medtem, ko si bral/a to zgodbo je ta potencial, ta možnost, da bi to ljubezen tudi ti doživel/a, tukaj in zdaj. Čaka, da ga izbereš, če želiš.

Dovolj je tvoj namen, tvoja izbira. Globoko vdihneš in ga začutiš, se potopiš vanj. Brez kakršnih koli podrobnosti, definicij, kako naj bi to izgledalo, kako naj bi se to čutilo in kasneje dogodilo.

Izbereš pa lahko še nekaj. Kako si želiš ta potencijal izkusiti. Z lahkotnostjo, globoko senzualnostjo, gracijoznostjo, hvaležnostjo, z veliko smeha, radostjo ipd.? Spet brez podrobnosti.

Če se bo med tem vpletal tvoj um, samo še enkrat globoko vdihni in si dovoli iti onkraj njega.

S tem se potem ne ukvarjaš več. Pozabiš na vse to. Veš, da si si ta potencial ljubezni Sebe, vsega kar Si, izbral/a in dovoliš, da se bo odvilo samo po sebi, na način katerega ti, kot človeški aspekt Sebe, ne bi mogel/la nikoli načrtovati.