zaključek

Zaključek

Vsa vesela in v pričakovanju nadaljevanja svoje pravljice, se je Tamara že drugič odpravila na Dunaj. Kljub preprekam, ki si jih je postavila na svojo pot, je vztrajno poslušala svoje srce in vedenje.

Stvari se niso odvile vedno tako kot je pričakovala, upala in verjela. Zložile so se točno tako, kot je bilo zanjo najboljše v danem trenutku.

To je samo ena izmed, zanjo transformativnih in neprecenljivih zgodb, ki jih je doživela in izkusila v pravljičnem Dunaju.


Vožnja z avtobusom do Dunaja je bila dolga in utrujajoča. Ko smo prispeli na končno avtobusno postajo, sem poklicala taxi, da me odpelje do mojega prenočišča. Voznik taxija je bil močnejši možakar srednjih let in takoj mi je začel pripovedovati težko zgodbo njegovega življenja.

” Resno?” Takoj sem videla kam pes taco moli. Pametna poteza, a njegova manipulacija ni uspela. Zaradi moje polomljene nemščine je predvideval, da sem turistka, pa še blond po vrhu, ki jo lahko zamoti z dramatično zgodbo in jo pred ciljem odpelje še nekaj krogov po Dunaju.

Elegantno sem prekinila njegovo pripovedovanje in ga opomnila, da je bolje, če pri semaforju zavije desno, ker po tisti ulici ni nobene gužve in se pripeljeva direktno do hostla, kjer sem bivala tudi prvič, ko sem bila na Dunaju.

Ha ha ha, kar naenkrat mu je zmanjkalo besed. Malo je nagrbančil čelo, upošteval moj predlog in me molče pripeljal do končne destinacije.

Čeprav je bilo že pozno popoldne, ko sva prispela, sem se po prijavi v hostlu, peš odpravila proti centru Dunaja, da bi si ogledala, kje bo potekal naslednji dan seminar.

Vprašanja in misli o tem, kaj mi bo tokrat prineslo to pravljično mesto, so se mi porajala skoraj celo pot do naslednje ulice, ki so jo krasile raznorazne trgovinice.

Upočasnila sem korak in občudovala dobro in lepo založene izložbe. Nisem prehodila niti polovice ulice, ko se mi je pozornost preusmerila na trgovce, ki so počasi začeli pospravljali in zaključevati s svojim delom za tisti delovni dan. 

Nenadoma mi je začelo močno šumeti v ušesih in postala sem rahlo omotična. Nikakor nisem mogla umakniti pogleda stran od trgovcev. Nekajkrat sem globoko vdihnila in se s tem samo še bolj odprla vsemu in dovolila. 

Počutje se mi je še poslabšalo. V svoje kremplje me je dobila tesnoba.

Nisem imela popolne jasnosti, kaj točno se je dogajalo z mano. Slutila sem, da je mogoče na poti ena izmed večjih transformacij ali integracij.

Nisem se motila in nisem dolgo čakala na spoznanje, ki me je močno pretreslo in moje življenje postavilo na glavo za dalj časa.

Vsi ti ljudje, ki so opravljali različne poklice in sem jih opazovala, te in vse ostale poklice, ki obstajajo sem tudi jaz že opravljala in to v prejšnjih življenjih. Bila sem cvetličarka, trgovka z živili, z oblačili, ključavničar, mesar, fotograf, smetar, slaščičar, kuhar, natakar, notar, pisatelj, plesalka, učitelj..

Postalo mi je slabo. Tokrat se nisem o tem samo poigravala v mojem umu, tokrat sem resnično to vedela, globoko čutila in izkušala. Naenkrat mi je postalo popolnoma vse brez pomena. Moja strast do učenja drugih, pisanja in do vseh ostalih stvari, ki sem jih zelo rada počela in neizmirno uživala, je izginila.

Ogromna praznina, žalost, nekakšna stiska in spoznanje, da sem zaključila in izkusila vse, kar sem si zadala. Občutek, da sem nekaj izgubila, da sem prišla do nekakšnega konca..

Kaj to pomeni???

Pospešila sem po ulici naprej in nadaljevala z brezciljnim tavanjem po mestu. Skrivala sem solze, ki so tekle pod težo vprašanj, ki so se mi porajala.

Kaj se dogaja? Kaj naj sedaj sploh počnem, če sem že vse bila in je vse brez pomena?

Bom sploh ostala še tukaj ali je čas, da grem na drugo stran?


Naslednje jutro, ko se je Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz, zbudila, se je počutila veliko bolje v primerjavi z prejšnjim večerom. Izkušnja ni bila več tako močno prisotna, zato je svoj fokus lahko preusmerila na težko pričakovani seminar, ki je bil na sporedu čez dobri dve uri.

Kako se ga je veselila. Pričakovala je srečen potek in finale svoje pravljice, svoje iluzije, ki si jo je omislila. Bila je iluzija in hkrati resničnost, in vendar ni šlo vse po Tamarinih načrtih. Bila je globoko razočarana. Jaz pa sem pokal/a od sreče, ker ona takrat še ni vedela, kar sem vedel/a Jaz.

A to je že druga zgodba za naslednjič.

Naj nadaljujem.

Tamara, moj ljubljeni, človeški Jaz je tisti večer prvič globoko začutila in se srečala s prejšnjimi življenji v velikem številu. Poleg tega se je dogajalo še nekaj večjega v ozadju. Niso bila prejšna življenja glavno spoznanje.

Prišla je do točke, ko je spoznala, da je nekaj zaključila, nekaj izgubila. Bilo jo je pomalem strah, ker ni vedela, kaj to pomeni, kaj bo sledilo.

Res je prišla do konca, do zaključka. Začel se je počasen proces spuščanja njene človeške identitete, konec, nekakšna smrt, zato je čutila praznino, osamljenost, žalost. Vse je postalo nepomembno, izgubila je strast do stvari, ki jih je rada počela.

Bila je strta. Takrat se ni zavedala, da je izgubila le človeško strast in da jo prava strast še vedno čaka, a ni bila takšna, kot bi si ona lahko predstavljala.

Ko je Tamara iz Dunaja prišla nazaj v Ljubljano, so se vsi ti občutki še močneje spet vrnili v njeno življenje.

Ta proces spuščanja človeške identitete je trajal več mesecev. Bila so obdobja, ko je mislila, da bo mogoče umrla, da je res konec. Obdobja, ko si je želela, da bi umrla in končala grozovito neudobje, ki se ni in ni hotelo končati. 

Ni več učila in imela delavnic. Vse kar je včasih počela, da bi si olajšala neudobje ni delovalo več, zato ker se je njena identiteta počasi, korak za korakom poslavljala in z nobenim sidrom je ni bilo več mogoče zadržati.

Tamara tudi takrat še ni ozavestila, kaj se je v resnici dogajalo in ni vedela, da jo na koncu vsega groznega neudobja, čaka najslajša smetana na torti.

Sprejetje Sebe v popolnosti, nekakšno novo rojstvo in novo življenje.

In tudi to je že druga zgodba.

 

Delite naprej ...