Do leta 2014, sem živela popolnoma normalno življenje, kot večina ljudi. Hodila sem v službo, bila sem žena, mati in gospodinja. Se bojevala s časom, ki ga je bilo vedno tako ali tako premalo, da bi opravila vse, kar je bilo na mojem vsakodnevnem spisku.
Kljub temu, da sem se res trudila, da bi bilo vse kot bi moralo biti, nikoli ni bilo dovolj dobro, vedno je nekaj manjkalo. In ni bilo to, kar sem jaz mislila, da pogrešam, da nimam dovolj, da mi manjka.
V mojem življenju sem manjkala Jaz.
Tega se takrat seveda nisem zavedala. Živela sem svoje življenje, dokler nekega dne enostavno nisem zmogla več. Večna bojevnica in močna ženska, ki nikoli ni dovolila, da bi jo karkoli zlomilo, da nečesa ne bi zmogla doseči, popraviti ali izboljšati, se je sesula na tla in se zlomila.
Bila sem utrujena od vsega. Najprej sem se zjokala, se smilila sami sebi, potem pa sem vstala, si obrisala solze in začela odločno in jezno govoriti sama sebi:” Ne morem več! Dovolj je! Nič več! Dovolj je! Dovolj je!”
Zanimivo, da sem se potem, po teh besedah počutila bolje, ne da bi se sploh zavedala, kaj se je resnično zgodilo.
Začela sem namreč moj proces in stopila v prvo fazo Pred Prebujanjem.
Resnična Svoboda
.
