Zelo pogosto me najdejo ljudje, ki imajo kakršnokoli povezavo ali sposobnosti z entitetami, čeprav tega mogoče niti sami, dokler ne pridejo k meni, tega ne opazijo.

In tako je bilo tudi tokrat. 

Nekega večera je na mojo delavnico prišla gospa Bojana. Zelo hitro je pogovor nanesel na entitete. Njeno zanimanje in njeno sledenje svojemu vedenju me je navdušilo ter tako skreiralo mini delavnico o entitetah, ki sva jo imeli, ko so ostali udeleženci večerne delavnice odšli domov.

Med ozaveščanjem entitet, je gospa Bojana omenila, da pozna punčko, katera ima redno nočne more, nemirno spi, se ponoči zbuja v strahu in kriči. Da to traja že nekaj časa, da je njena mami v zavedanju glede entitet in da je bila tudi hiša že očiščena entitet, vendar se stanje ponoči glede Silvije ni spremenilo. Vprašala me je, če bi bila pripravljena iti z njo obiskat Silvijo in pogledat njeno sobo. Seveda sem privolila.

Ker je bilo že pozno, sva se za tisti večer z gospo Bojano poslovile in se zmenile, da se ponovno vidiva naslednji teden, ko naj bi šle pogledat, kaj se resnično dogaja s Silvijo.

Rada bi še mimogrede nekaj omenila..

Naše vedenje je hitro. Kaj to pomeni? Prva beseda, prvi stavek, ki se pojavi ali pride na “plano” je vedenje, vse ostalo, kar sledi je um, torej pride iz uma. Lahko ponovim tisti stavek, ki smo ga kot otroci velikokrat rekli: Prva beseda velja, druga goljufa. In to absolutno drži. Zanimivo, da smo ta stavek uprabljali kot otroci. Le kaj smo takrat vedeli in nato pozabili???

Naj nadaljujem..

Šla sem domov, nekaj časa še ustvarjala na mojem računalniku, nato pa se počasi začela pripravljati, da grem v udobje svoje postelje. Ravno sem si v kopalnici umivala zobe, ko je moje premišljevanje o grafiki za novo delavnico, prekinila podoba, ki sem jo zaznala z mojim tretjim očesom. Videla sem žensko v nekakšni halji, z dolgimi lasmi, ki je stegovala roke po nečemu. 

??? 

Silvija? – lahkotnost – ja

Ženska misli, da je Silvija njen otrok? – lahkotnost – ja

Uf, tako hitro kot se je prikazalo, je vse skupaj tudi izginilo. Umila sem si do konca zobe in bila prijetno presenečena nad tem, kar se mi je zgodilo. Tako hitro in jasno, pa Silvije sploh nisem še spoznala, pa tudi premišljevala nisem o njej. In zdaj vem razlog, kaj se dogaja. Je še kaj glede tega? Hmm.. Vse to sem seveda hotela izpeljati do konca, očistiti to žensko entiteto, ki si je ponoči “lastila” deklico, v živo, ko bova šle z gospo Bojano k Silviji, pa so se moji plani izjalovili in moja postelja je morala še čisto malo počakati..

Ko sem stopila v dnevno sobo, ugasnila prižgano lučko na polici sem začutila. Tisto jak, neprijetno energijo, tisto mrazenje od trtice do lopatic, ki vedno naznani, da imam dodatnega obiskovalca. Nikogar drugega kot demona. 

Čeprav mi moje telo vedno da iste znake, z možnostjo minimalnega odstopanja, da je prisoten demon, sem vprašala: “Resnica, a imam demona?”

Odgovor je bil lahkotno jasen. Spravila sem se na delo in začela nezaželjenega gosta odstranjevati. Kljub moji vztrajnosti ni hotel iti. Kaj??? Zakaj? Jasnost!

Odgovor se je pojavil brzinsko in “prižal luč “. Silvija.

In stvar je bila rešena. Odstranjevati sem začela demona pri Silviji in sebi in nezaželjeni gost je odšel. Nastopila je čudovita lahkotnost, prostor. Vprašala sem, če je še kakšno bitje pri ali na Silviji, če je potrebno še kaj ta trenutek očistiti.. Odgovor ne.

Vesela sem končno zlezla v posteljo.

Mimogrede:

V tem času odkar se ukvarjam z entitetami, sem odkrila svojo sposobnost, ki je nimam samo jaz, da vedno začutim na svojem telesu demona, ki ga ima druga oseba, tudi če te osebe ni fizično v moji prisotnosti tisti trenutek, je njen demon pri meni.

Zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, poslan sms gospe Bojani, da naj preveri kako je s Silvijo. 

Silvija je imela tisto noč, ko sem odganjala in odgnala demona, zelo burno noč. Od takrat naprej pa spi mirno, brez nočnih mor.

Kljub temu sem seveda želela spoznati deklico in vseeno pogledati njeno sobo, ker sva bile obe z gospo Bojano v zavedanju, da je še nekaj, kar je potrebno opraviti. In sva šle na obisk.

Podrobnosti obiska bom preskočila, naj povem to, da je bilo potrebno opraviti samo še malenkosti. V Silvinji sobi je na steni visela slika, ki je bil portal. Skupaj z gospo Bojano sva ga zaprli in odstranili entitete, tudi tiste, ki so hotele ostati, vendar niso bile nikakor v doprinos.

Občutenja po tem, ki ga je vsaka izmed naju doživela na svoj način, se nekako ne da opisati z besedami. Lahko samo rečem, da je bilo magično, ganljivo..

Poleg čudovitega objema Silvije, njenih sedaj mirnih noči in njene “mavrične sobe”, sem dobila še eno neprecenljivo darilo.. slikico, ki jo je Silvija naslikala zame – Nasmejano deklico. 

Hvaležna gospe Bojani, da je popolnoma suvereno sledila svojemu vedenju, si zaupala sto procentno in da si sedaj še bolj izbira čudoviti svet entitet in sebe.

Med izmenjavami Access Bars® in Access telesnih procesov, ko sem sede brala clearinge, sem si dovolila posvetiti pozornost vsakemu udeležencu posebej. Dolgo časa se že poznamo. Nekateri ste začeli skupaj z mano, drugi ste se mi pridružili kasneje.

Skupinica in hkrati suvereni samostojni kreatorji, ki vsak po svoje, s svojimi izbirami in izkušnjami, tke vzorec svojega življenja in doprinaša kraljestvu vsega kar je.

Zanimivo, kako smo se spremenili od dneva, ko smo se prvič spoznali. Vsak po svoje zatopljen v svoje “nerešljive” situacije in probleme, v svoje vloge, ki so se takrat zdele tako resnične, neizbežne, nespremenljive.. Večno iskanje rešitelja, izven sebe, ki nam bo pomagal. Sojenje sebe za tiste “napačne” izbire, “kraja” energije, obsesija kontroliranja vsega..

In sedaj..

Popolnoma drugačne resničnosti. Spremenili smo se vsi, vsak, kolikor si je in si dovoli. Spremenili so se ljudje okoli nas, spremenilo se je vse..

Po vseh naših tedenskih druženjih v živo ali online, na izmenjavah ali na katerikoli drugi delavnici, ki sem se jo spomnila, smo si dovolili iti onkraj in raziskali vse, kar se je pojavilo tisti trenutek. Skupaj ali vsak posebej, na tak ali drugačen način.

Resnično hvala vsem vam, ki imate vedno moj “hrbet” v živo ali preko spleta. Hvala, da si izbirate mene, moje delavnice in zadevščine, ki se mi pripeljejo, vse naše pogovore in teme, brez kakršnih koli tabujev in omejitev.

Hvala, da si izbirate vedno več sebe, zavedanja in življenje z vsem kar je, vključno z entitetami. Da ste jih sprejeli medse kot nekaj popolnoma normalnega, da vas ni strah in ne dvomite.

Vesela in ponosna sem na vas vse in nase, da sem si skreirala vas v mojem življenju.

Kaj še je mogoče sedaj?

V mojem umu se je sprožil alarm tisočih siren. Kljub temu, da je bila od nekdaj moja največja zabava izbirati vlogo žrtve in kraljice definiranja, enostavno nisem mogla puzzel spraviti v  celo sliko.

Kako to sploh zgleda? Bitje? Kakšna sem kot bitje? Kdo sem? Kaj sem??? Kaj?????

Pa so mi govorili,  – da sem čudovito darilo svetu, –  hvala, ker si, –  da sem čudovito bitje in podobno..

Pojma nisem imela, zakaj vse te besede.. in ker so vsi govorili to drug drugemu, sem začela še jaz, govoriti to njim, brez, da bi sploh vedela, o čem je zares sploh govora.

Sčasoma so vsa vprašanja, ki so mi letala po glavi, zbledela, pomembnost, ki sem jo dajala vsemu temu je zginila. Enostavno se nisem več ukvarjala s tem in poskušala razumeti. Itak se ne da..

In potem, nekega dne, kakšno leto in pol nazaj, ko sem zaključila Bars tretma na stranki, me je “nekaj pobožalo po licu in zašepetalo v uho” – naj naredim še SOP seanso. Takrat na SOP seminarju še nisem bila, sem pa vedela kaj in kako se to izvaja.

Bo to kreiralo več za vse? Čudovita lahkotnost me je “katapultirala iz stola”. Več kot očiten – JA! Pa sem, priznam, še vedno bila v dvomu. A jaz to sploh znam? Si sploh upam, vsaj poskusiti?

Izgubiti nisem mogla ničesar. V prostoru poleg mene in stranke, ni bilo nikogar drugega, torej se tudi osramotiti ne bi mogla, ker je bila moja stranka, po prejemanjev Barsov še vedno v “nirvani” in je samo zamrmrala, da lahko delam kar hočem, ko sem predlagala še par minut seanse.

Vedno sem občudovala, vse tiste udeležence mojih izmenjav, ki so si dovolili BITI, in po koncu telesnega procesa še par minut izvajali “SOP” seanso. Meni je bilo vedno nerodno, ampak sedaj sem imela priložnost, da tudi sama delam tisto, kar sem si že dolgo časa želela in sem jo izkoristila.

Točno sem vedela, kam in kako položiti roke in kako jih premikati in potem solze.. ganjenost od lepote, čudovitosti, miline, spokojnosti, negovalnosti, ranljivosti, ljubezni.. dom, po katerem sem hrepenela toliko časa, po toliko letih iskanja.. našla, spomnila, začutila sem SEBE – kot bitje.

In nisem bila sama. Skupaj z še drugim čudovitim bitjem, katerega telo je ležalo na mizi, sem se predala čudoviti Simfoniji življenja, Simfoniji možnosti.

Resnično se ne da opisati, vsak ima svojo edinstveno, zelo osebno izkušnjo glede tega.

In ni več tistih besed, ker je fajn, da jih rečem in ker vsi to govorijo..

Sedaj vem, sedaj lahko resnično iz mojega vedenja in srca rečem vsakemu izmed vas:

Ni važno, kaj izbirate v tej realnosti. V resnici ste vsi unikatna, čudovita bitja, darilo vsemu kar je in temu planetu, pa če to že veste ali pa ne še..

HVALA, KER STE.. ČUDOVITA BITJA, KAR V RESNICI STE!

Tokrat popolnoma na drugačen način in mogoče ne bo vsakemu všeč, ker vprašanja postavljamo v posebnem naknadnem zoomu, tukaj samo smo in ob branju energijsko prejemamo in spreminjamo. Vabljeni, da se nam pridružite in si dovolite novo izkušnjo.

In zakaj še enkrat in tako kmalu? Zato, ker izbiramo več zavedanja, izbiramo sebe, vse, kar smo v resnici, neskončne možnosti onkraj te realnosti.

Tudi tokrat ne bom definirala, kaj vse se nam je dogajalo, ker se ne da. Vsak je imel svojo izkušnjo.

Um je počival. Dovolili smo si popolno prejemanje vsega, ozaveščanje in dali smo prosto pot spremembam, ki se in so se nam dogajale cel teden na finančnem in ostalih področjih življenja. Nov, neudoben prostor in možnosti, ki jih lahko izberemo sedaj.

Vsi, ki poznate čudoviti Delovni zvezek Kako postati denar, kaj če je v resnici delovni zvezek kako živeti?

Razpira se kot čudovita vrtnica in nam poleg tega, kako spremeniti našo finančno omejeno realnost, razkriva radost življenja, kako ga živeti, kako si resnično dovoliti da

Vse življenje pride k nam Lahkotno, Radostno in Veličastno.®

Podarja nam čudovita Access orodja, nam namigne, kako biti v sedanjem trenutku in postati spet mi, kar v resnici smo od nekdaj bili.. in še mnogo več, ki samo čaka, da si dovolimo prejeti.

Hvala Gary Douglas, Raz, Dain Heer in “gostom” za neprecenljivo izkušnjo.

Kaj vse je še mogoče?

Bilo nas je devet vseh skupaj, devet raziskovalcev, ki izbiramo zavedanje na prvem mestu in raziskujemo, kaj še je mogoče skupaj z našimi telesi. Pet žensk in trije moški.

HVALA, za neprecenljivo izkušnjo.

Zbrali smo se na mojih prvih online izmenjavah Access telesnih procesov – malo drugače. Izvajali smo Access telesni proces MTVSS na sebi, torej na svojem telesu in istočasno smo energije tega procesa prejemali vsi eden od drugega. Medtem sem cele izmenjave na glas brala clearinge – procese.

Ni več kaj za pisat. Naj samo še povem, da lahko vstopite v naš svet in sami energijsko zaznate ali pa si dovolite poizkusiti skupaj z nami na naslednjih izmenjavah.

Si upate iz udobnega?

Si upate iti onkraj? Kaj lahko zgubite? Kaj lahko najdete? Sebe????

In vse je nasprotno od tega kar se prikazuje

in nič ni nasprotno od tega kar se prikazuje

Denar, denar, denar, denar… vedno se je vse vrtelo okrog denarja v mojem življenju. Ne preveč, ampak vedno premalo ali samo dovolj denarja. In vsa ta stališča in sovraštvo do denarja, da je on kriv, ker nimam svobode in veselja in miru v svojem življenju.

Trdno prepričanje in zaključek, da če bi pa imela veliko denarja, bi se pa vsi ostali problemi, ki mimogrede niso bili tako resnični, rešili in jaz bi zasijala v vsem svojem siju.

Bila je ena sama velika norost, bili so samo številni izgovori, da ne izberem, kar sem si globoko  v sebi vedno želela. Krivila sem denar in jezna sem bila sama nase, ker sem se vrtela v začaranem krogu in si nisem dovolila izstopiti.

In verjeli ali ne, sem hvaležna za vsako izkušnjo, ki sem si jo skreirala in izkusila na področju denarja. Še vedno izkušam, z razliko, da sem popolnoma spustila kontrolo in sem v dopuščanju popolnoma vsega, v vprašanju in zavedanju, da popolnoma vse, kar se prikaže je popolnoma in samo moja, čudovita kreacija povezana z mojim stališčem. Zanimivo in razburljivo.

Lahko bi napisala cel roman glede tega, pa ne bom, ker je energijsko veliko povedano, če si dovolite “pokukati” v moj prostor.

Torej…

Veliko stvari sem počela, da bi spremenila mojo finančno realnost. Raznorazni Access seminarji, delanje domačih nalog, branje knjig…

Veliko se mi je spremenilo, predvsem sem zaznavala lahkotnost glede denarja, spremenila sem mnoga stališča glede denarja.. a še vedno nisem se mogla otresti “občutka” da pravzaprav denarja sploh ne maram in nočem, ker je “umazan” in kriv za zlo na planetu.

Pa sem bila popolnoma šokirana in z solzami v očeh, ko sem prvič organizirala delavnico Kako postati denar in smo, ne samo verbalno šli skozi vprašanja v delovnem zvezku, temveč smo si vzeli čas in vsako vprašanje posebej zaznali energijsko. Brez definicij, bili smo samo prisotni.

Prvo vprašanje v delovnem zvezku Kako postati denar je: Kaj je denar?

Ko smo spustili svoje zidove in si dovolili biti prisotni, brez pričakovanj, sem jo zaznala.

Energija denarja. Čudovita, nežna, čutna, čista, neomadeževana.. energija bitja, moja energija. Vsa stališča glede denarja so odpadala, zavedanje, da popolnoma nič ni nikoli bilo moje. Veselje, hvaležnost, lepota, mir.. in solze po licu.

To je bilo moje prvo srečanje z energijo denarja in na energijskem nivoju smo na tak način šli skozi vsa ostala vprašanja in brez besed z nasmehom na obrazu zaključili naše prvo srečanje delavnice.

Kaj če resnično je vse samo energija tako kot mi in kaj če je vse samo del nas, tudi denar?

Hvaležna sebi, tej delavnici, Gary Douglasu in Kako postati denar delovnemu zvezku, udeležencem moje takratne prve delavnice Tatjani, Darji, Sebastjanu, Bojanu in dvema gostoma D. in R., ki sta bila skupaj z nami.

HVALA.

Nekega večera, ko je bila spet “uradna ura” za komuniciranje z entitetami, se je pri meni oglasila entiteta z imenom Dušan. Ni bilo jasnosti, kaj mi hoče povedati. Pred oči se mi je prikazala slika ženske, ki mi ni bila poznana. Jasnosti, po nadaljnih vprašanjih, kaj si g. Dušan resnično želi povedati, še vedno ni bilo in sem mu samo naročila, naj se ponovno vrne k meni, ko se bo umiril in mi jasno povedal kaj bi rad.

Naslednji večer in še dva zapored se je vrnil in vse skupaj je bilo še bolj “zmešano” in nejasno kot prvi večer. Vedela sem samo to, da je glavna tema neznana ženska, ki sem jo videla pred očmi. Rekla sem mu, naj me odpelje do nje in potem je še isti trenutek, ko sem to rekla, odšel in se ni več oglasil pri meni.

Teden dni kasneje, nekega poznega popoldneva, ko je zunaj lilo kot iz škafa in se je zaradi zimskega časa že mračilo, se je pojavila močna želja po tem, da bi odšla na sprehod. Začudena od kje mi je pa to padlo na pamet, saj sem se ravnokar pripravljala, da se zabubim pod deko in berem, sem se vprašala.

Bo to kreiralo več za vse, če grem sedaj ven? Močen ja, nad katerim nisem bila preveč navdušena.

Kakšno bo moje življenje čez pet let, če grem? Oh, bila je taka lahkotnost, da sem se, čeprav zelo nerada, oblekla in odšla ven na dež. Ok, kam? In sem se napotila proti centru.

Na moji poti do centra nisem srečala žive duše, nekaj ljudi se je pojavilo kasneje, ki so brzeli še po zadnjih opravkih tistega dne.

Zavila sem na ožjo ulico, gledala izložbe in pred trgovino z otroškimi oblačili sem se ustavila. Lahkotnost me je vodila, da sem vstopila v trgovino. In kaj hudiča je tukaj zame, pa ne dojamem?

Po vprašanju prijazne starejše prodajalke, če mi lahko kako pomaga, sem uporabila zguljeno frazo, da samo malo gledam, v mislih sem se pa non stop spraševala, kaj se v resnici dogaja?

A grem lahko zdaj ven iz trgovine? Ko sem se že kar nekaj časa premikala iz police do police in prazno gledala stvari, ki me v resnici sploh niso zanimale. Dobila sem ne.

Močno piskanje v ušesu.. entiteta. Povedala sem kdaj imam uradne ure, da naj se oglasi kasneje, pa se piskanje ni nehalo, entiteta ni odšla.

Dušan, bil je Dušan in trenutek za tem so se odprla vrata in nežen glas je pozdravil prodajalko, ki je bila očitno njena mama.

Moje celotno telo je prevzela močna toplota in ljubezen. Obrnila sem se in tam je bila. Ona. Ženska, katera se mi je prikazala pred očmi, ko se je Dušan prvič pojavil pri meni.

In zdaj se mi je razodela cela slika. Jasnost.

Nisem vedela točno, kako naj to zadevo speljem, saj je vse skupaj zelo delikatno in nikoli ne vem, kako bodo ljudje sprejeli, kar pride iz mojih ust.

Tokrat je vse popolnoma potekalo lahkotno. Po mojem vprašanju, če mogoče pozna kakšnega Dušana, je mlada ženska obstala in me po tem, ko sem ji povedala, kaj se dogaja in da je Dušan sedaj tukaj, povabila v zadnjo sobo prodajalne.

Dušan je bil njen mož, ki je umrl leto pa pol nazaj. Šle sva počasi. Najprej mu je dovolila, da jo je prijel za roko, nato jo pobožal po glavi in nato mu je dovolila, da jo objame in ona je dovolila sebi, da je prejela njega in močno ljubezen, ki jo je gojil do nje, katero je čutilo tudi moje telo in bitje.

Solze, ne samo njene.. ganjenost, sreča, ljubezen.. olajšanje in spoznanje, da Dušan v resnici ni nikoli zares odšel in jo zapustil. Da je vedno ob njej, da v resnici nista nikoli ločena, čeprav on nima fizičnega telesa in ga Sara ne more videti.. zaenkrat..

Ni besed, s katerimi bi lahko vse opisala. Lahko si dovolite prejeti energijo napisanega in boste sami začutili.

Tistega večera se je spremenilo Sarino življenje, spremenilo se je meni. Vse, kar se je dogajalo pred mojimi očmi je neprecenljivo, hvaležnost sama sebi, da sem se poslušala in to dejansko izpeljala do konca. Da sem “osrečila” oba in jima bila doprinos.

Saro je močno žalovanje za Dušanom, vedno bolj in bolj stiskalo v depresijo.. Ni mogla ponovno zaživeti, ni videla več smilsa življenja.

In Dušan – njemu se je trgalo srce, ko je njegova ljubljena trpela in trpel je on, ker ni in ni našel načina, da bi ji povedal, da ni zares odšel, da je vedno z njo. Da jo objema, da jo tolaži, pa ona tega ne čuti, ne ve..

Objele sva se, izmenjale telefonske številke in odšla sem iz trgovine. Sara je naslednji dan prišla k meni, kjer sem ji povedala par stvari glede entitet, glede njihovega komuniciranja in jo opolnomočila, da zmore popolnoma sama komunicirati z Dušanom, da me ne potrebuje, da pa sem ji na razpolago za kakršenkoli doprinos in vprašanja.

In na takšen način delujem z vsakim, ki si to izbere. Predam sporočilo in prispevam s tem, da se vsakdo, ki si to izbere, dovoli sam prejemati in nadalje komunicirati z entiteto.

Hvala Sara, da si si dovolila in hvala Dušan, da nisi odnehal in si se oglasil pri meni.

Janez je imel raka in njegovo zdravstveno stanje je nihalo. Ko sva nazadnje imela terapijo, kake pol leta preden je šel v bolnišnico, sva se šalila kdo bo komu plačal kosilo. Zmenila sva se, da če si bo izbral življenje, mu bom jaz častila, v nasprotnem primeru pa on meni.

Čas je mineval in Janezu se je zdravstveno stanje poslabšalo in peljali so ga v bolnišnico, kjer je bil kar nekaj časa. Z njegovo hčerko sva bili dogovorjeni, da če bo potrebno ga bom šla obiskat v bolnišnico, z njim komunicirala in mogoče odstranila entitete.

Tisti teden, tri dni vsako jutro zapored, ko sem se pripeljala v Ljubljano, se mi je vedno na istem križišču prikradel v misli Janez.

Poklicala sem njegovo hčerko, ji povedala kaj se dogaja in ji sporočila, da ga grem popoldne obiskat.

Vonj po razkužilih mi je udaril v obraz, ko sem vstopila v bolnišnico. Zrak je bil gost, poln entitet, ki so bile vsepovsod. Odmaknila sem se iz hodnika, odstranila entitete in demone, ter se z dvigalom odpeljala v nadstropje, kjer je bila Janezova soba.

Nepremično je ležal v postelji, glavo je imel podloženo z blazinama, njegove oči so bile motne in strmele so v prostor pred sabo.

Pozdravila in objela sem se z njegovo ženo, ki je bila ob njem, ter se nato vsedla in ga prijela za roko. Ni bilo besed, samo prisotnost, brez kakršnihkoli sodb, komunikacija dveh neskončnih bitij, stisk moje roke in obojestranska hvaležnost in ganjenost.

Dvignila sem se s stola in se odpravila k obešalniku, da si oblečem plašč in poslovim. Takrat me je njegova žena poklicala po imenu in sem se obrnila. Podpirala je Janeza, ki se je dvignil v sedeči položaj, gledal proti meni in ji nekaj govoril.

Zmedeno mi je rekla, da je vse skupaj čudno, da nima nobenega pomena, vendar mi Janez pravi, da vam bo on plačal kosilo.

Nasmehnila sem se mu, pokimala z glavo in s solzami popolne ganjenosti in hvaležnosti v očeh, odšla iz sobe.

Naslednji dan je Janez odšel, odšel iz telesa.., ampak samo iz telesa.

Hvala draga Katja, da si dovolila objavo!

Kolikokrat dovolimo, da vodi naša življenja um in ne srce? Smo resnično ozavestili, da mi nismo naš um?

Si dovolimo biti popolnoma prisotni v trenutku, z vsem našim bitjem z osebo, katero objamemo, kateri zaželimo vse najlepše in najboljše, ali je to samo farsa?

Sedmi Accessov ključ do totalne svobode je BREZ TEKMOVANJA. Poznano?

Kaj bi bilo potrebno, da bi ozavestili, da nam resnično ni potrebno nikoli, resnično nikoli in nikjer tekmovati z nikomur?

Kaj če smo vsi, vsak posebej čudovito, neprecenljivo, unikatno darilo vsem in vsemu kar je, točno taki kakršni smo v resnici, z vsemi “dobrimi in slabimi lastnostmi”?

Kaj bi bilo potrebno, da bi ozavestili, da je čisto vsak posameznik doprinos in del “igre, ki jo igramo v tej realnosti”?

Kaj bi se spremenilo in kaj bi kreiralo za našo Zemljo, za vse, če bi bili resnično hvaležni drug za drugega, ne glede na situacije? Če bi bili hvaležni za popolnoma vse, za “dobro in slabo”, za “dobre in slabe” ljudi?

Kaj če bi si dovolili skupaj stopati po poti zavedanja, karkoli že to pač pomeni… skupaj brez obsojanja in brez kakršnegakoli tekmovanja? V popolni hvaležnosti, da lahko izkušamo življenje na tem čudovitem planetu, da smo doprinos drug drugemu?

Vse je nasprotno od tega kar se prikazuje, in nič ni nasprotno od tega kar se prikazuje.

Kaj si izbirate Vi?