hvala-J.

Hvala Janez

Janez je bil eden izmed prvih, ki sem ga opolnomočila, da je popolnoma vse v redu, kakrkoli si bo izbral, življenje in ozdravitev ali odhod iz telesa onkraj. In da če si bo izbral odhod, lahko gre, da pa resnično ne bo nikoli zares odšel in zapustil svojih ljubljenih, da ne bo ločen od njih, četudi ne bo imel več telesa. Da jih svobodno, ko si bo to izbral, vedno lahko obišče, objame, je z njimi, komunicira z njimi..   in je z mano sedaj, ko to pišem.

Janez je imel raka in njegovo zdravstveno stanje je nihalo. Ko sva nazadnje imela terapijo, kake pol leta preden je šel v bolnišnico, sva se šalila kdo bo komu plačal kosilo. Zmenila sva se, da če si bo izbral življenje, mu bom jaz častila, v nasprotnem primeru pa on meni.

Čas je mineval in Janezu se je zdravstveno stanje poslabšalo in peljali so ga v bolnišnico, kjer je bil kar nekaj časa. Z njegovo hčerko sva bili dogovorjeni, da če bo potrebno ga bom šla obiskat v bolnišnico, z njim komunicirala in mogoče odstranila entitete.

Tisti teden, tri dni vsako jutro zapored, ko sem se pripeljala v Ljubljano, se mi je vedno na istem križišču prikradel v misli Janez.

Poklicala sem njegovo hčerko, ji povedala kaj se dogaja in ji sporočila, da ga grem popoldne obiskat.

Vonj po razkužilih mi je udaril v obraz, ko sem vstopila v bolnišnico. Zrak je bil gost, poln entitet, ki so bile vsepovsod. Odmaknila sem se iz hodnika, odstranila entitete in demone, ter se z dvigalom odpeljala v nadstropje, kjer je bila Janezova soba.

Nepremično je ležal v postelji, glavo je imel podloženo z blazinama, njegove oči so bile motne in strmele so v prostor pred sabo.

Pozdravila in objela sem se z njegovo ženo, ki je bila ob njem, ter se nato usedla in ga prijela za roko. Ni bilo besed, samo prisotnost, brez kakršnihkoli sodb, komunikacija dveh neskončnih bitij, stisk moje roke in obojestranska hvaležnost in ganjenost.

Dvignila sem se s stola in se odpravila k obešalniku, da si oblečem plašč in poslovim. Takrat me je njegova žena poklicala po imenu in sem se obrnila. Podpirala je J., ki se je dvignil v sedeči položaj, gledal proti meni in ji nekaj govoril.

Zmedeno mi je rekla, da je vse skupaj čudno, da nima nobenega pomena, vendar mi Janez. pravi, da vam bo on plačal kosilo.

Nasmehnila sem se mu, pokimala z glavo in s solzami popolne ganjenosti in hvaležnosti v očeh, odšla iz sobe.

Naslednji dan je Janez odšel, odšel iz telesa.., ampak samo iz telesa.

Delite naprej ...