moje-prvo-igranje-z-entitetami

Moje prvo igranje z entitetami

Bila sem še zelo majhna takrat, ko se mi je vse to dogajalo. Spomnim se, da sem dostikrat čutila nežno božanje po glavi, ko so me dali starši spat popoldne za kako uro. Ni me božala moja mama ali nona, kot sem sprva mislila, kajti ko sem odprla oči ni bilo zraven mene nikogar.

” To so angelčki Tamara”, je rekla moja mama in se spogledala z nono. ” Ne sme te biti strah.”

In ni me bilo strah. Vsak večer preden sem zaspala, sem se zahvalila svojim “angelčkom”, ki so me čuvali, čez dan pa sem se z njimi pogovarjala.

Nekega dne, ko mi je bilo ekstremno dolgčas in nisem smela ven, ker je deževalo, sem enostavno samo sedela na stolu in nepremično zrla v belo steno pred mano. Nisem in nisem se mogla odločiti kaj in s čem naj bi se igrala.

In kar na enkrat se je na steni pred mano pojavil kvadrat, s črno obrobljen, majhen kvadrat. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Nepremično sem gledala v tisti kvadrat in se spraševala, če je z mojimi očmi kaj narobe. Končno sem vstala s stola in se približala steni. Še vedno sem čisto jasno videla kvadrat. Stegnila sem roko, da bi se ga dotaknila in takrat se je premaknil višje po steni in nato izginil.

Spet se je pojavil takoj zatem na sosednji steni, z razliko, da je bil manjši. Šla sem do njega in takoj, ko sem se ga hotela spet dotakniti, se je premaknil, izginil in se nato pojavil drugje. Kvadratu so sledile še druge geometrijske oblike, nekatere so bile svetlo rumene barve, nekatere roza. 

To se mi je zgodilo še dvakrat v naslednjih dneh, potem pa nikoli več, čeprav sem se na vse kriplje trudila, da bi spet lovila svoje nove “prijatelje”. Kupila sem od mojih staršev in none, katerim sem o tem mojem novem igranju ponosno  vse to povedala, da imam preveč bujno domišljijo in da si bom pokvarila oči, če bom še nepremično buljila v stene.

In sem bila pridna punčka in na vse skupaj pozabila, do pred enim letom, ko so moji liki, katere oblike so sedaj čisto drugačne, prišli spet nazaj na stene.

Kmalu zatem sem dobila bratca in ga pri njegovih štirih – petih letih skupaj s starši in nono poslušala, kako je navdušeno pripovedoval, kaj vse se je igral in kaj vse mu pravi njegov novi prijatelj. Njegovega prijatelja nismo nikoli videli, bil pa je kar nekaj časa del bratovega otroškega življenja. 

Brata sem vprašala, če se mogoče kaj spomni, kaj se mu je takrat dogajalo, pa je samo odvrnil, da ne in da se je najbrž zmislil vse skupaj. Se je res? Ali je to samo kupil od staršev in mene takrat?

Jaz sem imela še eno izkušnjo v zgodnjem najstniškem obdobju. Takrat sem že bila prežeta s strahom glede entitet in vsega “čudnega”. Televizija je naredila svoje.

Torej..

Nekega večera sem ležala v postelji in brala. Ko je prišel čas za spanje, sem odložila knjigo in hotela ugasniti lučko na nočni omarici. Takrat sem s kotičkom očesa zaznala, da stol, ki je bil na drugem koncu sobe, ni bil prazen. Nekaj temnega in čudne oblike je bilo na njem. Segalo je do roba naslonjala. S tiste razdalje nisem in nisem mogla ugotoviti, kaj bi na stolu to lahko bilo. Bila sem pa 99 procentna, da na stolu prej ni bilo ničesar.

Ker me je bilo malo strah, si nisem upala vstati in iti bilžje pogledat. Vsi domači so že spali, tako da jih nisem hotela motiti in klicati, naj pridejo v sobo in pogledajo kaj je na stolu. Ničesar drugega mi ni preostalo, kot da sem pustila lučko prižgano, se pokrila z odejo čez glavo in po dolgem času spet poklicala svoje “angelčke” naj me čuvajo.

Naslednje jutro, ko sem se zbudila na stolu ni bilo ničesar. Zaslišala sem starše, nono in brata, če so oni prišli kaj v mojo sobo in vzeli kaj s stola. Pa so me vsi samo čudno gledali in rekli, da mi moja domišljija spet preveč deluje, da sem slabo videla, ker sem bila najbrž preveč zaspana. Pa sem bila res?

Leta so tekla, poslovila sem se od otroštva in tudi od vseh mojih “angelčkov”, ker v tej odrasli realnosti ni bilo več prostora zanje.

Boste vi izbrali drugače?

Boste dali svojim otrokom možnost in spodbudo, da za vedno obdržijo kontakt s svojimi “angelčki”?

Otroci in entitete

 

Delite naprej ...