Te besede so namenjene vsem tistim, ki iščejo pa ne najdejo, oziroma mislijo, da to sploh ne obstaja.. Naj prižgem “luč”.
Moj posel zahteva tedensko veliko printanja, vezave skript, izdelave darilnih bonov, tiskanje certifikatov.. Do nedavnega sem obiskovala različne fotokopirnice po Ljubljani, kjer sem sicer naročeno dobila, nisem pa se nekako mogla odločiti, kje naj dam v izdelavo nove vizitke, letake in zloženke.
Katera fotokopirnica bi bila največji doprinos za vse? Pa sem “vesolju” naročila, naj mi pokaže kje in kam.
Moji želji je bilo ustreženo po kakih treh tednih in tudi tokrat sem dobila mnogo, mnogo več, kot sem spraševala in kot bi si lahko kadarkoli sploh predstavljala. Hvala, hvala… Le kako je lahko še boljše kot to?
Bil je četrtek, ko sem spet vse počela zadnje minute. Po Bars seansi sem se z stranko zaklepetala, pozabila na čas in nasploh pozabila, da mogoče fotokopirnice pa le ne delajo več po šesti uri zvečer. Ne bi bilo panike, če ne bi nujno rabila vezanih skript in tiskanih certifikatov za jutranjo delavnico.
Google mi je vztrajno kazal z rdečo napisano besedo – zaprto-, a vendar sem le našla kar sem iskala.. ELIS – odprto do sedmih – in sem šla.
Po dvajsetih minutah hitre hoje in čofotanja po z lužami premočenim asfaltom, sem prispela do Petkovškovega nabrežja 53. ELIS, to bo to in sem vstopila.
Ne spomnim se prav točno več, kako je vse skupaj sledilo, samo vem, da sem bila presenečena nad tem kar so uzrle moje oči in kar je zaznalo moje bitje in telo.
Nobenega pulta ni bilo, znašla sem se v prostoru, kjer je bila miza z stoli, na njej skledica z bonbončki, v vrsti postavljeni stroji za fotokopiranje in še drugi, za katere nisem imela pojma za kaj se uporabljajo.., police z raznobarvnimi papirji, mapami, vse tako lepo zloženo..
Energija.. ne da se definirati, nekako tako kot bi prišla domov..
Visok moški me je prijazno pozdravil, me povabil naj se usedem zraven njegovega računalnika, mi ponudil čokolado in vprašal, kaj lahko naredi zame.
Bila sem kar malo zmedena, saj takega okolja in odnosa nisem pričakovala. Sploh nisem mogla verjeti, da je dejansko to možno. Bila sem vajena fotokopirnic, kjer sem bila le še ena stranka, ki ji pač morajo sprintati stvari. Nekje me je enkrat zaposleni skoraj ubil s pogledom, ko sem mu molila dva lista za fotokopirati.. in da bi mi kdo ponudil še čokolado, ja edino v filmu mogoče..
( In mimogrede, to so moje izkušnje.. )
Presenečenj ni bilo konca. Ta moški je resnično popolnoma vse kar je delal, naredil z največjim navdušenjem, radostjo in ljubeznijo.
Za čisto vse, kar je naredil zame za certifikate, za vezavo.. se je potrudil maximalno kot se je lahko. Predlagal mi je kako bi bilo mogoče bolje določene stvari narediti, mi razložil in pokazal veliko svojih umetnin vizitk, letakov, darilnih bonov, sfotografiranih knjig, ki so zgledale kot iz knjigarne.. Resnično, bila sem očarana nad njegovimi izdelki.
Njegovi predali, so bili polni spiral vseh velikosti, tistih talepih – kovinskih.., “papirja vseh vrst, barv in trdot za vizitke, letake.., lepe kuverte za darilne bone, ni da ni..
(Seveda sem se zmenila z njim, da mi naredi še nove vizitke in letake. Dva dni nazaj sem jih šla iskat in sem resnično zadovoljna. Pa še vse ostalo kar imam sproti za sprintat lahko kar preko maila pošljem in pridem samo iskat, ko je gotovo.)
In njegov odnos ni bil takšen samo do mene, temveč do vsake stranke, ki se je medtem oglasila. V zraku je vladala prijaznost, hvaležnost, radost, lahkotnost. Vse je bilo tako domače. Le kam sem prišla?
” Veš, Tamara, tukaj je popolnoma vse mogoče. Čisto vse se da z dobro voljo. Če ne danes pa jutri. Jaz sem Mihael mimogrede.”
Nasmeh, stisk roke, topel objem in hvaležnost.
Resnično Hvala, Mihael Bellis, za vse umetnine, ki si jih ustvaril in jih ustvarjaš zame in za moj posel, za tvojo prijaznost in čudovito energijo, ki jo oddajaš. Včasih se sprašujem, če res nimaš kril, skritih pod obleko…
