*Imena v zgodbi so spremenjena, podrobnosti izpuščene.
Zelo pogosto me najdejo ljudje, ki imajo kakršnokoli povezavo ali sposobnosti z entitetami, čeprav tega mogoče niti sami, dokler ne pridejo k meni, tega ne opazijo.
In tako je bilo tudi tokrat.
Nekega večera je na mojo delavnico prišla gospa Bojana. Zelo hitro je pogovor nanesel na entitete. Njeno zanimanje in njeno sledenje svojemu vedenju me je navdušilo ter tako skreiralo mini delavnico o entitetah, ki sva jo imeli, ko so ostali udeleženci večerne delavnice odšli domov.
Med ozaveščanjem entitet, je gospa Bojana omenila, da pozna punčko, katera ima redno nočne more, nemirno spi, se ponoči zbuja v strahu in kriči. Da to traja že nekaj časa, da je njena mami v zavedanju glede entitet in da je bila tudi hiša že očiščena entitet, vendar se stanje ponoči glede Silvije ni spremenilo. Vprašala me je, če bi bila pripravljena iti z njo obiskat Silvijo in pogledat njeno sobo. Seveda sem privolila.
Ker je bilo že pozno, sva se za tisti večer z gospo Bojano poslovile in se zmenile, da se ponovno vidiva naslednji teden, ko naj bi šle pogledat, kaj se resnično dogaja s Silvijo.
Rada bi še mimogrede nekaj omenila..
Naše vedenje je hitro. Kaj to pomeni? Prva beseda, prvi stavek, ki se pojavi ali pride na “plano” je vedenje, vse ostalo, kar sledi je um, torej pride iz uma. Lahko ponovim tisti stavek, ki smo ga kot otroci velikokrat rekli: Prva beseda velja, druga goljufa. In to absolutno drži. Zanimivo, da smo ta stavek uprabljali kot otroci. Le kaj smo takrat vedeli in nato pozabili???
Naj nadaljujem..
Šla sem domov, nekaj časa še ustvarjala na mojem računalniku, nato pa se počasi začela pripravljati, da grem v udobje svoje postelje. Ravno sem si v kopalnici umivala zobe, ko je moje premišljevanje o grafiki za novo delavnico, prekinila podoba, ki sem jo zaznala z mojim tretjim očesom. Videla sem žensko v nekakšni halji, z dolgimi lasmi, ki je stegovala roke po nečemu.
???
Silvija? – lahkotnost – ja
Ženska misli, da je Silvija njen otrok? – lahkotnost – ja
Uf, tako hitro kot se je prikazalo, je vse skupaj tudi izginilo. Umila sem si do konca zobe in bila prijetno presenečena nad tem, kar se mi je zgodilo. Tako hitro in jasno, pa Silvije sploh nisem še spoznala, pa tudi premišljevala nisem o njej. In zdaj vem razlog, kaj se dogaja. Je še kaj glede tega? Hmm.. Vse to sem seveda hotela izpeljati do konca, očistiti to žensko entiteto, ki si je ponoči “lastila” deklico, v živo, ko bova šle z gospo Bojano k Silviji, pa so se moji plani izjalovili in moja postelja je morala še čisto malo počakati..
Ko sem stopila v dnevno sobo, ugasnila prižgano lučko na polici sem začutila. Tisto jak, neprijetno energijo, tisto mrazenje od trtice do lopatic, ki vedno naznani, da imam dodatnega obiskovalca. Nikogar drugega kot demona.
Čeprav mi moje telo vedno da iste znake, z možnostjo minimalnega odstopanja, da je prisoten demon, sem vprašala: “Resnica, a imam demona?”
Odgovor je bil lahkotno jasen. Spravila sem se na delo in začela nezaželjenega gosta odstranjevati. Kljub moji vztrajnosti ni hotel iti. Kaj??? Zakaj? Jasnost!
Odgovor se je pojavil brzinsko in “prižal luč “. Silvija.
In stvar je bila rešena. Odstranjevati sem začela demona pri Silviji in sebi in nezaželjeni gost je odšel. Nastopila je čudovita lahkotnost, prostor. Vprašala sem, če je še kakšno bitje pri ali na Silviji, če je potrebno še kaj ta trenutek očistiti.. Odgovor ne.
Vesela sem končno zlezla v posteljo.
Mimogrede:
V tem času odkar se ukvarjam z entitetami, sem odkrila svojo sposobnost, ki je nimam samo jaz, da vedno začutim na svojem telesu demona, ki ga ima druga oseba, tudi če te osebe ni fizično v moji prisotnosti tisti trenutek, je njen demon pri meni.
Zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, poslan sms gospe Bojani, da naj preveri kako je s Silvijo.
Silvija je imela tisto noč, ko sem odganjala in odgnala demona, zelo burno noč. Od takrat naprej pa spi mirno, brez nočnih mor.
Kljub temu sem seveda želela spoznati deklico in vseeno pogledati njeno sobo, ker sva bile obe z gospo Bojano v zavedanju, da je še nekaj, kar je potrebno opraviti. In sva šle na obisk.
Podrobnosti obiska bom preskočila, naj povem to, da je bilo potrebno opraviti samo še malenkosti. V Silvinji sobi je na steni visela slika, ki je bil portal. Skupaj z gospo Bojano sva ga zaprli in odstranili entitete, tudi tiste, ki so hotele ostati, vendar niso bile nikakor v doprinos.
Občutenja po tem, ki ga je vsaka izmed naju doživela na svoj način, se nekako ne da opisati z besedami. Lahko samo rečem, da je bilo magično, ganljivo..
Poleg čudovitega objema Silvije, njenih sedaj mirnih noči in njene “mavrične sobe”, sem dobila še eno neprecenljivo darilo.. slikico, ki jo je Silvija naslikala zame – Nasmejano deklico.
Hvaležna gospe Bojani, da je popolnoma suvereno sledila svojemu vedenju, si zaupala sto procentno in da si sedaj še bolj izbira čudoviti svet entitet in sebe.
