preprosto-narocilo

Preprosto, samo naroči …

Branje na lastno odgovornost…

To o čemur bom danes pisala in delila z vami, je mene dobesedno porinilo v “veliko” spremembo, doprinos, novi, čudoviti prostor in drugačno kreiranje moje realnosti, onkraj te realnosti, kjer ni nikakršnih omejitev, kjer je nemogoče mogoče, kjer ponovno oživijo vse tiste pravljice… če si to dovolimo, če smo to vedenje, energija, mi, vse kar v resnici smo. ;))

Kaj če si samo za trenutek dovolite, da vas spomin nese nazaj, ko ste bili še majhni otroci, kakšno zavedanje se vam pojavi?

Ste takrat v popolnosti vedeli, da ste lahko vse, da imate lahko vse, čisto vse kar vam pade na pamet? Kaj pa sedaj? Kaj veste sedaj, pa se elegantno pretvarjate, da ne veste, da tisto vedenje, ki ste ga imeli kot otroci, ni resnično, da je laž?

Kam so odšle tiste sanje, tista čarovnija, za katero smo takrat vedeli, da je resnična? In vsi, čisto vsi smo imeli kot otroci sanje o prihodnosti, o neskončnih možnostih, ki pa so se z leti odraščanja podirale kot domine, dokler jih ta realnost ni poteptala in uničila do konca. In čarobnosti življenja ni bilo več…

Le kako se je to lahko zgodilo?

Stlačeni v škatlo kot sardine smo se prilagajali tej realnosti, rezali dele sebe stran, se pomanjšali na zrno graha in vse omejitve, stališča, kaj je prav, kaj narobe, kaj lahko, česa se ne sme, kaj je mogoče in kaj ni, naredili trdne, resnične. Se delali napačne in narobe…če smo bili drugačni in nismo bili takšni kot vsi ostali v škatli, če je mogoče iskrica vedenja še ostala v nas, da obstajajo drugačne možnosti.

Kaj če je resnično sedaj čas, da končno “zlezemo v vsej svoji veličini iz te škatle”, in ozavestimo, da je ta škatla, ki jo imenujemo ta realnost v nas in ne da smo mi v njej?

Če bi bili voljni in si dovolili vzeti čas in se za kako uro z vso svojo prisotnostjo pridružili majhnim otrokom pri igri, kaj bi lahko ozavestili? Česa bi se lahko spomnili? Si upate?

Jaz sem si.

Poleg tega, da so predvsem majhni otroci čudoviti manipulatorji, sem ozavestila in skozi igro z njimi, občudovala, kako so resnično pripravljeni biti čisto VSE kar je POTREBNO, da dosežejo kar hočejo.

Brez nobenega napora, čisto naravno vlečejo energijo in zaznavajo “vidni in nevidni” svet okrog sebe.

Mojo pozornost pa je tisto popoldne pritegnilo še nekaj drugega. Tisto, kar me je udarilo po glavi, da sem ozavestila, se po zelooo dolgem času spomnila…

Za trenutek pomislite na te naše malčke, kakšne za to realnost “nemogoče” in za njih “mogoče” želje imajo včasih.

“Jaz bom pa imel slona, jaz bom pa imel deset avtov v garaži, jaz bom imel to, pa to, pa to, pa to… ” In nikoli jim ne zmanjka želja in nikoli se ne vprašajo, kako naj bi to imeli, kako naj bi to prišlo do njih… Samo “naročajo” in to z popolno lahkotnostjo, ker prekleto dobro vedo, da je VSE MOGOČE!!! Dokler… ne začnemo mi odrasli postavljati omejitev, jih počasi korak za korakom postavljati v to škatlo, na “realna” tla.

”Ne tega pa ne moreš imeti, tako pa to ne gre, kje boš pa denarček našel… Bla bla bla…”

Kaj bi bilo potrebno, da bi tudi mi vsi spet samo “naročali” vesolju, kar si želimo, mu pustili, da nam ob pravem času to dostavi in bili voljni to prejeti z popolno lahkoto? Podpoc

Kaj če je resnično tako zelo preprosto?

VPRAŠAJ IN PREJEL BOŠ… ;))

Hvala Nik in Mark, za neprecenljive urice z vama, hvala, da sta me popeljala spet nazaj v pozabljen svet igre, zabave, brezskrbnosti, neskončnih možnosti, čarobnosti in vsega kar je…

In kaj vse je mogoče sedaj?

Delite naprej ...