V zgodnjih začetkih mojega “zbujanja”, sem prvič slišala, da sem bitje in ne samo telo, oziroma, da nisem jaz telo, da ni celo moje bitje stlačeno v telo, ampak da je telo v meni kot bitju. Kaj??? Bila sem zeloooo zmedena, kljub temu, da sem zaznavala čudovito lahkotnost in resnico.
V mojem umu se je sprožil alarm tisočih siren. Kljub temu, da je bila od nekdaj moja največja zabava izbirati vlogo žrtve in kraljice definiranja, enostavno nisem mogla puzzel spraviti v celo sliko.
Kako to sploh zgleda? Bitje? Kakšna sem kot bitje? Kdo sem? Kaj sem??? Kaj?????
Pa so mi govorili, – da sem čudovito darilo svetu, – hvala, ker si, – da sem čudovito bitje in podobno..
Pojma nisem imela, zakaj vse te besede.. in ker so vsi govorili to drug drugemu, sem začela še jaz, govoriti to njim, brez, da bi sploh vedela, o čem je zares sploh govora.
Sčasoma so vsa vprašanja, ki so mi letala po glavi, zbledela, pomembnost, ki sem jo dajala vsemu temu je zginila. Enostavno se nisem več ukvarjala s tem in poskušala razumeti. Itak se ne da..
In potem, nekega dne, kakšno leto in pol nazaj, ko sem zaključila Bars tretma na stranki, me je “nekaj pobožalo po licu in zašepetalo v uho” – naj naredim še SOP seanso. Takrat na SOP seminarju še nisem bila, sem pa vedela kaj in kako se to izvaja.
Bo to kreiralo več za vse? Čudovita lahkotnost me je “katapultirala iz stola”. Več kot očiten – JA! Pa sem, priznam, še vedno bila v dvomu. A jaz to sploh znam? Si sploh upam, vsaj poskusiti?
Izgubiti nisem mogla ničesar. V prostoru poleg mene in stranke, ni bilo nikogar drugega, torej se tudi osramotiti ne bi mogla, ker je bila moja stranka, po prejemanjev Barsov še vedno v “nirvani” in je samo zamrmrala, da lahko delam kar hočem, ko sem predlagala še par minut seanse.
Vedno sem občudovala, vse tiste udeležence mojih izmenjav, ki so si dovolili BITI, in po koncu telesnega procesa še par minut izvajali “SOP” seanso. Meni je bilo vedno nerodno, ampak sedaj sem imela priložnost, da tudi sama delam tisto, kar sem si že dolgo časa želela in sem jo izkoristila.
Točno sem vedela, kam in kako položiti roke in kako jih premikati in potem solze.. ganjenost od lepote, čudovitosti, miline, spokojnosti, negovalnosti, ranljivosti, ljubezni.. dom, po katerem sem hrepenela toliko časa, po toliko letih iskanja.. našla, spomnila, začutila sem SEBE – kot bitje.
In nisem bila sama. Skupaj z še drugim čudovitim bitjem, katerega telo je ležalo na mizi, sem se predala čudoviti Simfoniji življenja, Simfoniji možnosti.
Resnično se ne da opisati, vsak ima svojo edinstveno, zelo osebno izkušnjo glede tega.
In ni več tistih besed, ker je fajn, da jih rečem in ker vsi to govorijo..
Sedaj vem, sedaj lahko resnično iz mojega vedenja in srca rečem vsakemu izmed vas:
Ni važno, kaj izbirate v tej realnosti. V resnici ste vsi unikatna, čudovita bitja, darilo vsemu kar je in temu planetu, pa če to že veste ali pa ne še..
HVALA, KER STE.. ČUDOVITA BITJA, KAR V RESNICI STE!
