zemlja-sveti-urh

Zmenek na Sv. Urhu

In to sploh ne takšen kot si mogoče vi mislite. Verjemite, da sem bila tudi sama zelo lepo presenečena in ganjena do solz. Nič ni tako kot si predstavljamo, da bo in tudi tokrat ni bilo…

Ne tako zelo dolgo nazaj, mi je prijatelj v nedolžnem pogovoru omenil, da pa bi me mogoče zanimal izlet na Sv. Urh, da so tam prisotne zelo zanimive energije. In seveda me je moja lahkotnost neko čudovito, sončno nedeljo zvlekla na ta z tančico skrivnosti ovit kraj.

Čeprav se ponavadi kar pridno izogibam pričakovanjem, projekcijam… mi takrat ni uspelo mimo njih in nisem bila vprašanje: Kaj vse je mogoče? itd.

Mimogrede, saj veste ane, da pričakovanju, projekciji zvesto sledijo ločevanje, sodbe in zavrnitve?

Bila sem 99 % prepričana, da me tja kličejo entitete, kot dostikrat, predvsem zato, ker je tam grobnica, pa še cerkev na hribčku. Pa ni bilo tako. Bilo je mnogo bolj čarobno, kot bi si lahko kadarkoli sploh predstavljala.

Šla sem v cerkev, do grobnice, opravila kar je bilo potrebno glede entitet in kar malo razočarano, ker se ni zgodilo nič kaj takega, kot sem pričakovala, da se bo, končno le postavila in bila vprašanje.

Kaj je prav v zvezi z tem in z mano, pa ne dojamem? Kaj je tukaj še zame? Kaj pa zdaj? Kam naj grem? Jasnost prosim… Pokaži mi vesolje, prosim…

In mi je. Mojo pozornost je pritegnil tekač, ki je mimo mene stekel v gozd. Naj grem za njim? Dobila sem več kot jasen odgovor. Lahkotnost, ki je preplavila moje celo telo. In sem mu sledila po poti v rahlo zasenčen gozd.

Z spuščenimi zidovi, v prisotnosti z svojim telesom, naravo, ki me je obkrožala in z čarobnim gozdom, sem se počasi pomikala naprej, dokler nisem z kotičkom očesa opazila, izven poti, nekega štora med vejami in gozdno podrastjo.

Šla sem do njega in se usedla nanj. In potem se je začelo. Dobila sem to, po čemur sem kar nekaj časa spraševala, pa si prej še nisem dovolila in nisem bila pripravljena tega prejeti.

Zemlja. Na Sv. Urh me je klicala Zemlja. Bil je čas zame, da obnovim svoje “korenine” z Zemljo. Da postanem spet eno z njo in prejemam od nje. In tudi sem. Čudovito, neprecenljivo doživetje, ki se ga ne da opisati z besedami.

Na tistem štoru sem sedela več kot pol ure, noge, kot da sem imela prikovane na tla. Po njih in po celem telesu je tekla energija, bila sem ogromen prostor, zaznavala sem mir, pripadnost, enost…

Hvaležnost in solze ganjenosti.

Kolikokrat tudi vas kliče Zemlja, pa jo ignorirate, se pretvarjate, da jo ne slišite?

Prihaja svetovni dan Zemlje, ki je 22.aprila. Kaj če bi si vsaj takrat vzeli čas za zmenek z njo? Kaj bi bilo potrebno, da ozavestimo, da nas Zemlja potrebuje?

To, da pridno sortiramo smeti, sploh ni tako zelo pomembno kot mislimo da je.

Kaj bi bilo potrebno, da smo ji doprinos z tem, da nismo v sojenju, da smo srečni, da se smejimo, da ne izbiramo drame, da izbiramo sebe, da smo to, kar v resnici smo?

Delite naprej ...