Ena izmed mojih prvih čudovitih, neprecenljivih izkušenj, ki sem jo imela, še čisto na začetku, ko sem začela komunicirati z entitetami in predajati njihova sporočila njihovim živečim sorodnikom, prijateljem, znancem.
Nekega večera, ko je bila spet “uradna ura” za komuniciranje z entitetami, se je pri meni oglasila entiteta z imenom Dušan. Ni bilo jasnosti, kaj mi hoče povedati. Pred oči se mi je prikazala slika ženske, ki mi ni bila poznana. Jasnosti, po nadaljnih vprašanjih, kaj si g. Dušan resnično želi povedati, še vedno ni bilo in sem mu samo naročila, naj se ponovno vrne k meni, ko se bo umiril in mi jasno povedal kaj bi rad.
Naslednji večer in še dva zapored se je vrnil in vse skupaj je bilo še bolj “zmešano” in nejasno kot prvi večer. Vedela sem samo to, da je glavna tema neznana ženska, ki sem jo videla pred očmi. Rekla sem mu, naj me odpelje do nje in potem je še isti trenutek, ko sem to rekla, odšel in se ni več oglasil pri meni.
Teden dni kasneje, nekega poznega popoldneva, ko je zunaj lilo kot iz škafa in se je zaradi zimskega časa že mračilo, se je pojavila močna želja po tem, da bi odšla na sprehod. Začudena od kje mi je pa to padlo na pamet, saj sem se ravnokar pripravljala, da se zabubim pod deko in berem, sem se vprašala.
Bo to kreiralo več za vse, če grem sedaj ven? Močen ja, nad katerim nisem bila preveč navdušena.
Kakšno bo moje življenje čez pet let, če grem? Oh, bila je taka lahkotnost, da sem se, čeprav zelo nerada, oblekla in odšla ven na dež. Ok, kam? In sem se napotila proti centru.
Na moji poti do centra nisem srečala žive duše, nekaj ljudi se je pojavilo kasneje, ki so brzeli še po zadnjih opravkih tistega dne.
Zavila sem na ožjo ulico, gledala izložbe in pred trgovino z otroškimi oblačili sem se ustavila. Lahkotnost me je vodila, da sem vstopila v trgovino. In kaj hudiča je tukaj zame, pa ne dojamem?
Po vprašanju prijazne starejše prodajalke, če mi lahko kako pomaga, sem uporabila zguljeno frazo, da samo malo gledam, v mislih sem se pa non stop spraševala, kaj se v resnici dogaja?
A grem lahko zdaj ven iz trgovine? Ko sem se že kar nekaj časa premikala iz police do police in prazno gledala stvari, ki me v resnici sploh niso zanimale. Dobila sem ne.
Močno piskanje v ušesu.. entiteta. Povedala sem kdaj imam uradne ure, da naj se oglasi kasneje, pa se piskanje ni nehalo, entiteta ni odšla.
Dušan, bil je Dušan in trenutek za tem so se odprla vrata in nežen glas je pozdravil prodajalko, ki je bila očitno njena mama.
Moje celotno telo je prevzela močna toplota in ljubezen. Obrnila sem se in tam je bila. Ona. Ženska, katera se mi je prikazala pred očmi, ko se je Dušan prvič pojavil pri meni.
In zdaj se mi je razodela cela slika. Jasnost.
Nisem vedela točno, kako naj to zadevo speljem, saj je vse skupaj zelo delikatno in nikoli ne vem, kako bodo ljudje sprejeli, kar pride iz mojih ust.
Tokrat je vse popolnoma potekalo lahkotno. Po mojem vprašanju, če mogoče pozna kakšnega Dušana, je mlada ženska obstala in me po tem, ko sem ji povedala, kaj se dogaja in da je Dušan sedaj tukaj, povabila v zadnjo sobo prodajalne.
Dušan je bil njen mož, ki je umrl leto pa pol nazaj. Šle sva počasi. Najprej mu je dovolila, da jo je prijel za roko, nato jo pobožal po glavi in nato mu je dovolila, da jo objame in ona je dovolila sebi, da je prejela njega in močno ljubezen, ki jo je gojil do nje, katero je čutilo tudi moje telo in bitje.
Solze, ne samo njene.. ganjenost, sreča, ljubezen.. olajšanje in spoznanje, da Dušan v resnici ni nikoli zares odšel in jo zapustil. Da je vedno ob njej, da v resnici nista nikoli ločena, čeprav on nima fizičnega telesa in ga Sara ne more videti.. zaenkrat..
Ni besed, s katerimi bi lahko vse opisala. Lahko si dovolite prejeti energijo napisanega in boste sami začutili.
Tistega večera se je spremenilo Sarino življenje, spremenilo se je meni. Vse, kar se je dogajalo pred mojimi očmi je neprecenljivo, hvaležnost sama sebi, da sem se poslušala in to dejansko izpeljala do konca. Da sem “osrečila” oba in jima bila doprinos.
Saro je močno žalovanje za Dušanom, vedno bolj in bolj stiskalo v depresijo.. Ni mogla ponovno zaživeti, ni videla več smilsa življenja.
In Dušan – njemu se je trgalo srce, ko je njegova ljubljena trpela in trpel je on, ker ni in ni našel načina, da bi ji povedal, da ni zares odšel, da je vedno z njo. Da jo objema, da jo tolaži, pa ona tega ne čuti, ne ve..
Objele sva se, izmenjale telefonske številke in odšla sem iz trgovine. Sara je naslednji dan prišla k meni, kjer sem ji povedala par stvari glede entitet, glede njihovega komuniciranja in jo opolnomočila, da zmore popolnoma sama komunicirati z Dušanom, da me ne potrebuje, da pa sem ji na razpolago za kakršenkoli doprinos in vprašanja.
In na takšen način delujem z vsakim, ki si to izbere. Predam sporočilo in prispevam s tem, da se vsakdo, ki si to izbere, dovoli sam prejemati in nadalje komunicirati z entiteto.
Hvala Sara, da si si dovolila in hvala Dušan, da nisi odnehal in si se oglasil pri meni.
