Zanimivo, da sem po moji, sobotni delavnici Korekcija vida, tudi jaz uvidela, ozavestila nekaj stvari, čeprav dejansko nisem ležala na mizi.
Vsi ostali udeleženci delavnice so že odšli domov, mene pa sta Nives in Robert, učila plesnih korakov in to kar na sredini, napol praznega parkirišča.
Oba namreč več kot čudovito obvladata veščine plesa in sta izvrstna, nadvse potrpežljiva učitelja plesnih korakov.
Vsak od nas treh je bil nekako v svojem vesolju in zabavali smo se, ne glede na mimoidoče, ki so nas z nasmehom na obrazu in z energijo, kako so nekateri brezskrbni, opazovali kaj se gremo.
Jaz in moje telo obožujeva glasbo, ko sva eno z njo, ko se premikava v njenih ritmih in takrat si resnično dovolim biti vse kar sem.
Vedno sem noro uživala plesati sama s sabo in sem vneto zavračala vsakega, ki me je povabil, da bi plesala z njim, z izgovorom, da jaz pač uživam, če plešem sama.
Vendar… a je to sploh res?
Kako vem, da je najbolje plesati sama s sabo, če pa si v resnici nikoli nisem dovolila plesati v paru še z nekom?
Koliko zaključkov, sem kar tako mimogrede, naredila glede plesa, sebe in mojega telesa, mojih sposobnosti? Koliko laži, projekcij in prepričanj drugih, sem kupila in naredila fiksno za mojo resnico?
Kolilo balasta sem dala nase, da je težko plesati v dvoje, da sem štorasta, da ne znam, da bi mogel moj soplesalec iti v bolniško, zaradi poškodovanih nog, ker sem ga tolikokrat pohodila med plesom, da se bom osramotila, da sem kot slon…?
Da je brez veze sploh poskusiti se naučiti osnovnih korakov, ker pač nisem zato in je najbolje, če še naprej uživam plesati sama s sabo? POD/POC
Čeprav sem Korekcijo vida samo vodila, sem ta telesni proces vseeno prejemala in sem spregledala in ozavestila.
Živela sem v laži ves ta čas, sploh ni res, da najbolj uživam, če plešem sama s sabo. Uživala sem 100 na uro, ko sem se izmenično z njima vrtela po parkirišču. Brez glasbe, amatersko…
In skupaj z nami, se je v moji glavi vrtelo čudovito Accessovo orodje:
VSE JE NASPROTNO OD TEGA, KAR SE PRIKAZUJE IN NIČ NI NASPROTNO OD TEGA, KAR SE PRIKAZUJE!
Poznam veliko ljudi, žensk in moških, ki se skrivajo za svojo masko. Takih, ki se nikoli niso imeli prilike, da bi se naučili plesati, ali si pač tega preprosto niso izbrali, ker jih je bilo strah, da je pretežko, da bodo tako ali tako zavrnjeni, da niso dovolj lepi, privlačni,… da je itak brez veze, da je bolje sedeti za mizo, za šankom in samo opazovati.
Da je bolje tako, vsaj nisi zmatran, zavrnjen, sojen in milijon drugih izgovorov…
Kaj če je to laž? Taka, kot je bila moja? Kaj če je ples skupaj še z nekom lahko nekaj zelo lepega, bolj kot ples sam s sabo ali opazovanje plesočih, za mizo ali šankom?
Ko se poveže naše telo, bitje z glasbo in z drugim telesom, bitjem… se rodi čarovnija, ki se je ne da opisati z besedami, enost…
